Sulice, sekire, helebarde

Ob izidu Švajncerjeve knjige Sulice, sekire, helebarde sem bil prijetno presenečen, saj je avtor v njej obširno in strokovno opisal ves razvoj oziroma zgodovino navedenih orožij (predmetov) od kamene dobe in vse do 20. stoletja.
Avtor: Dimitrij Kebe

Vendar pa je v knjigi najpomembnejše avtorjevo razmišljanje ob predstavljanju orožij iz 6. in 7. stoletja, torej v časih tako imenovanega preseljevanja Slovanov iz karpatskih močvirij v naše kraje. Med arheološkimi najdbami iz 6. in 7. stoletja namreč ni predmetov, ki bi jih arheologi pripisovali Slovanom oziroma bi potrjevali in dokazovali pot »selitve« od njene izhodiščne točke pa vse do naših krajev. Pri nas najdene predmete, ki pripadajo tema dvema stoletjema, uradni arheologi pripisujejo poznemu Rimu. Po tej logiki so »karpatski Slovani« prišli v naše kraje brez orožja in drugih kovinskih predmetov, kot da bi bilo to mogoče! V knjigi Janeza J. Švajncerja ni mogoče prezreti tudi omembe nove zakonodaje v zvezi s kulturno dediščino in spomeniškim varstvom, o čemer avtor zapiše, da bodo zaradi zastraševalne zakonodaje odslej skriti razni predmeti in nedosegljivi za slovenske arheologe ter zgodovinarje. Posebej je treba omeniti tudi lep izbor predmetov iz zbirke Vojnega muzeja Logatec, ki predstavljeni s fotografijami in opisi končujejo to strokovno in poučno zgodovinsko knjigo. Janez J. Švajncer: Sulice, sekire, helebarde, Vojni muzej, Logatec 2008 VOJNOZGODOVINSKI ZBORNIK ŠT. 32/2008