Revizija ali 100 in 1 izgovor?
Prisotni smo bili na posvetu z naslovom Revizija zgodovine, ki je v organizaciji Slovenske matice potekal 23. septembra 2009 v dvorani Slovenske matice na Kongresnem trgu v Ljubljani. Med napovedani govorniki so bili filozof Tine Hribar, zgodovinarja Bojan Godeša, Peter Štih idr. Obetavna tematika in zanimivi predavatelji! Žal pa zaradi obveznosti nismo sledili celotnemu sporedu, le prvemu delu. Sledi poročilo s tega, medijsko pokritega in zagotovo odmevnega posveta.Avtor: Robert Petrič
In prav tega se je lotil filozof Tine Hribar, ko je sicer omenil, da ni vizije brez revizije, a govoril o revizionizmu pri nas kot o pretiranem z obeh strani. Poudaril je, da so izvori revizionističnih posegov v opravičevanju zločinov.
Bojan Godeša je postavil pomenljivo vprašanje za revizioniste: koliko takšnih pogledov je sploh nujnih?
Komentar
Zaman smo čakali kritičen pogled na staroveško zgodovino. To je bilo tudi za pričakovati in se je odrazilo v misli P. Štiha. "Zgodovinar je neizbežno subjektiven zaradi okolja v katerega je vpet" je trdil. Ujetega ptiča sodba? Klic v sili? Mislim, da žal nič od tega, ampak zgolj priznanje, da zgodovinar služi trenutno prevladujoči ideologiji. Pa je to res nujno? Seveda ni, a ukvarjanje s polpreteklo zgodovino, ki bi naj bila prej domena kronistov kot zgodovinarjev, pri tem ravno ne pomaga. Zakaj se zgodovinarji potem raje ne ukvarjajo npr. s staroveško zgodovino? Tam naj ne bi bilo toliko narodnostnega naboja in družbenih pritiskov! To morda drži, a kako bi potemtakem lahko strokovnjaki opravičevali svojo subjektivnost? Morda predvsem in prav zaradi tega nismo bili priče sicer nujno potrebnim spodbudam o reviziji starejših obdobij, npr. obdobja tkim. množične selitve ljudstev, kaj šele, da bi se poudarilo potrebo po večji interdisciplinarnosti med strokovnjaki, saj so zgodovinske veje med sabo še zelo neusklajene! In še več: trenutna družbena razmerja zgodovinarja malodane vabijo, da si svoj položaj zgradi s pomočjo ideološko političnih prepletanj.
Seveda se lahko poljubno motim, saj tudi glede teh tem ne vlada kakšen ugoden duh med raziskovalci. A ne smemo odnehati. Družbene razmere se spreminjajo, četudi iz slabega v slabše, pa vendarle se. Vprašanje je le, kje bodo tedaj zares neodvisni raziskovalci? Upajmo, da jim ne poidejo moči in da se objektivno raziskovanje v prihodnosti uveljavi kot kolektivna panoga in ne le kot poskusi posameznikov, ki služijo predvsem njim samim v osebno rast.
Sklep
Posvet je torej dal pričakovan tisoč in en odgovor na sto in en izgovor strokovnjakov, ko se z njimi polemizira. Na "sončni" strani Alp še zaenkrat ni prav nič novega.