This is a collection of writings, as a response to the article of mr. Lucijan Vuga, published in supplement Znanost (Science) of the newspaper Delo, 12. 1. 2006.
Sanjarjenje o avtohtonosti Slovencev; TOMAŽIČ Ivan, P. p. 29, sob 25.02.2006
»Uradni znanosti« z Veneti na rob; VUGA Lucijan, P. p. 29, sob 18.02.2006
Veneti nasproti površnosti in predsodkom; Robert Petrič, 16. 2. 2006 (Delo, P. p. 29, sob 25.02.2006)
»Uradni znanosti« z Veneti na rob Nepoznavanje sodobnih raziskovanj Bolj logični odgovori; ŠIVIC DULAR Alenka, P. p. 29, sob 11.02.2006
Staroveška zgodovina in šolstvo; Robert Petrič, 5. 2. 2006
Ugled prinesejo rezultati; Pavel Jamnik, Blejska Dobrava, čet 02.02.2006
Neresničen namig; Ljudmila Bezlaj Krevel, Ljubljana, Znanost, čet 02.02.2006
Namen je bil dosežen; dr Ladislav Placer, Znanost, čet 02.02.2006
Staroselci in prišleki; Borut Korun, Znanost, čet 02.02.2006
Bolj logični odgovori; Lucijan Vuga, Znanost, čet. 26.01.2006
Nepoznavanje sodobnih raziskovanj; mag Vinko Vodopivec, Znanost, čet 26.01.2006
»Uradni znanosti« z Veneti ob rob; Robert Petrič, Znanost, čet 26.01.2006
Kaj je to »svetolucijska kultura«?; Drago Svoljšak, Znanost, čet 19.01.2006
Sanjarjenje o avtohtonosti Slovencev; Ladislav Placer, Znanost, čet 19.01.2006
Novi dokazi o svetolucijski kulturi?; Lucijan Vuga, Znanost, čet 12.01.2006
Delo, 19. januarja
V Delu dr. Ladislav Placer odgovarja prof. Lucijanu
Vugi z omalovaževanjem 'ljubiteljskih društev'. Naslanja se na Franceta
Bezlaja kot prvoborca proti venetski teoriji. Z vsem spoštovanjem
do velikega jezikoslovca, kateremu dolgujemo v znatni meri dragocen
slovar slovenskega jezika, moram reči, da se je Bezlaj prenaglil s
svojimi izjavami v Delu, 30. oktobra 1980, kjer pravi, da bi bil pripravljen
polemizirati, če bi kaka resna strokovna revija objavila kak članek
zagovornikov venetske teorije. Ali mu ne bi zadostovala znana rimska
revija Rivista Italiana di Onomastika, in še Atti e Memorie della
Accademia di Verona, kjer sta bila objavljena moja članka o povezavi
venetskega jezika s slovenskim jezikom?
O Bezlajevi trditvi, da najstarejši sledovi slovenske
jezikovne individualnosti segajo v čas pred približno dva tisoč let,
bi ga vprašal, kaj bi rekel o spoznanju svetovno znanega jezikoslovca
Marija Alineija, ki v knjigi Origini delle lingue d'Europa (str. 748-752)
dokazuje obstoj slovenskega jezika že v neolitiku, saj je v bakreni
dobi že vplival pri nastanku ladinskega jezika.
Iz tega lahko sklepamo, da dr. Placer »sanjarjenje
o avtohtonosti Slovencev« lahko spremeni v lastno sanjarjenje o poznem
prihodu Slovencev.
Od Bezlaja pa imamo še druge zanimive izjave. Citiram
iz njegovih Esejev o slovenskem jeziku (Ljubljana, 1967, Razprava
Blešč in beda slovenskega jezika), kjer beremo med drugim: »V skromnih
jezikovnih ostankih italijanskih Venetov, ki so izumrli v starem veku,
je nekaj besed in imen s slovanskim sorodstvom, a tega je premalo
za zanesljivo sklepanje.« Iz teh besed spoznamo, da Bezlaj vendar
dopušča neko sorodstvo venetščine s slovenščino (kakšno slovanščino,
če ne slovenščino? ...). Moti pa se pri vsaki podrobnosti. Veneti
niso italijanski, temveč evropski! Če se hoče kdo o tem posebej prepričati,
naj pogleda spletno stran prof. Roberta Petriča (http://www.veneti.info/htm/atlas.htm),
pa bo našel številna imena Venetov skoraj po vsej Evropi.
Ni res, da so Veneti izumrli v starem veku. Cesar
Julijan jih omenja v Furlaniji še v 4. stoletju, in tudi njihov jezik!
Dva poznejša furlanska zgodovinarja (Marcantonio Nicoletti in Giovanni
Francesco de gli Olivi) pa ugotavljata, da je bil starejši jezik v
Furlaniji prav slovenski.
Tudi ni res, da so ostanki Venetov skromni. Poleg
zelo velikega števila arheoloških predmetov, je znanih približno 400
venetskih napisov, ne samo v Italiji temveč tudi v Sloveniji in na
Koroškem. Ali je to skromno število?
Bezlaj se moti tudi, ko pravi, da je le nekaj besed
in imen v sorodstvu s slovenskim jezikom. Če bi se posvetil nepristranskemu
raziskovanju venetskih napisov, bi gotovo doživel marsikatero presenečenje.
Kot zaključek moram reči, da je spis dr. Ladislava
Placerja obžalovanja vreden. Z zmerjanjem drugače mislečih ne bomo
prišli do spoznanja resnice.
»Uradni znanosti« z Veneti na rob
VUGA Lucijan, Sob 18.02.2006
Delo, 26. januarja
Spoštovana red. prof. dr. Alenka Šivic-Dular
me je zajela v pêle-mêle imen, dogodkov in navedkov v zvezi
z razvpito »venetologijo« (Delo – Sobotna priloga, 11/2-06) – saj vsakdo
od navedenih odgovarja le za tisto, kar je sam kje kdaj napisal ali
izrekel, to velja tudi zame in se pred sodbo ne izmikam. Težko pa je
v njenem pismu razločiti, kaj se nanaša samo name oz. kje me še arbitrarno
vključuje. Osredotočil se bom zgolj na bistveno vprašanje o iskanju
odgovorov na (pra)zgodovinska dogajanja in potrebnost javne razprave
o njih.
Sama ugotavlja, da »najrazličnejše
hipoteze se pač pojavljajo vsak dan in povsod«, to je po mojem prepričanju
gonilo znanstvenega napredka, zlasti na tistih področjih, kjer so stvari
še povsem odprte, kot je v primeru geneze Indoevropejcev! Ker spoštovana
profesorica pravi: »Prav tako me doslej ni ustrezno prepričala novodobna
teorija kontinuitete indoevropskih jezikov (tj. avtohtonistična teorija)
od paleolitika naprej Maria Alineija …«, kar je njena pravica,
toda to teorijo vendarle podpirajo številni znanstveniki, lingvisti,
prazgodovinarji, arheologi, genetiki itd. z uglednih univerz. Ker je
očitno dobro proučila Alineijeva številna in mednarodni strokovni javnosti
na najuglednejših mestih večkrat predstavljena dela o teoriji kontinuitete,
me zanima, na kateri od številnih teorij o izvoru Indoevropejcev ona
sama gradi svoja znanstvena dela in zakaj se znanstveno ne odziva neposredno
na tvorce teorije kontinuitete. Tako pa se le skupaj z drugimi spravlja
tudi nadme, ki s to znanstveno teorijo seznanjam javnost.
Nobenega dvoma ni, da gre pri teoriji
kontinuitete za eno od mednarodno odmevnih teorij o še povsem nepojasnjenem
izvoru Indoevropejcev. Zato me zelo moti, da po njenem mnenju, že pisanje
o njej v Delovi prilogi »Znanost peha v območje rumenega tiska«, s čimer
po mojem prepričanju ne dela le velike krivice uredništvu, pač pa tudi
ustvarja o tej temi težko ozračje, kakršnemu smo priča že desetletja
in v kakršnem je spoštovani in cenjeni akademik France Bezlaj podpisal
znano pismo pred – to je zelo pomembno! – več pričami, o čemer mi je
osebno pripovedoval pokojni akademik Matej Bor. Dela Franceta Bezlaja
govore sama zase in sam sem v svojih prispevkih vselej korektno citiral
iz njih.
Značilno je, da spoštovana profesorica
jemlje v bran dr. Ladislava Placerja, ki lahko druge obklada s slabšalnimi
oznakami, čeprav je sam geolog (po COBISS-u) in ne jezikoslovec ali
zgodovinar. Stara praksa je nasprotnikom vzeti verodostojnost, tudi
s psihološkimi namigi, čemur se ne more izogniti niti sama, tako da
govori o »čustveni odzivi na realna dejstva (Vuga)«, ali pri drugih
najdemo celo psihiatrični besednjak, da gre pri »venetologih« za zafrustrirance
in zakompleksance slovenske majhnosti …
Nič me ne bi motilo, če se naša »'uradna
znanost' čuti odvezana kakršnega koli odzivanja na nadaljnje venetološke
izpade«, če bi se le soočila o teoriji kontinuitete v mednarodnih revijah
in na mednarodnih srečanjih s profesorji: paleolingvist Mario Alinei
(Univerza v Utrechtu), prazgodovinar Marcel Otte (Univerza v Liegeu),
etnolingvist Glauco Sanga (Univerza v Benetkah), lingvist Xaverio Ballester
(Univerza v Valencii), arheolog Alexander Häusler (E. T. B. Tenerife),
lingvist Gabriele Costa (Firence), glotologinja Rita Caprini (Univerza
v Genovi), filolog Franco Cavazza (Univerza v Bologni) itd., in bi na
ta način prispevala k razjasnitvi izvora Indoevropejcev ter s tem tudi
Slovanov in Slovencev.
Lucijan Vuga, Nova Gorica
Veneti nasproti površnosti in predsodkom
Robert Petrič (Delo, Sob 25.02.2006)
16. 2. 2006
Buren odziv prof. dr. Alenke Šivic-Dular
v Sobotni prilogi (z dne 11. 2. 2006) mi je obudil nekaj vprašanj,
na katere bi želel dobiti pojasnila. Najprej bi se avtorici »zahvalil«
za posredni popravek naslova mojega prispevka (»Uradni znanosti«
z Veneti na rob). Vendar pa je moj namen vseeno bil poudariti
umestitev Venetov ob rob in ne
tako bojevito, kakor bi jih želel postaviti znanosti na
rob. V svojem prispevku namreč nikakor ne blatim znanosti nasploh,
kot je to dr. Dularjeva želela prikazati. Vse kaže, da gre za nov primer
s predsodki podžganega, neargumentiranega podtikanja.
Bom kar pričel z razčlembo in komentarjem
prispevka dr. Dularjeve:
1.) Navajam trditev dr. Dularjeve: "Naj kar povem, da
se v nadrobnejše razpravljanje o njihovi venetološki hipotezi ne mislim
več spuščati."
Ali Dr. Dularjeva sploh pozna mojo osnovno venetološko hipotezo?
Menim, da ne! Kdaj se je potem sploh že utegnila spustiti v razpravljanje
o moji hipotezi?
2.) Dr. Dularjeva pravi, da je teorija
kontinuitete ni prepričala. Ali jo je potem prepričala jezikoslovna
razlaga v raziskavah, ki sta jih opravila Pellegrini in Prosdocimi?
Ali se ji zdi smiselno brati napise t. im. Alfabetskih tablic (npr.
Es 24) v edinstveni smeri (po alpinistično: prvenstveni) od
spodaj navzgor? Ali se ji na teh napisih zdi pravilno brati
položeni romboidni znak kot črko O?
3.) Ali dr. Dularjevi še ni znano,
da je prav alohtonična (priselitvena) teorija ušla znanstvenemu
kritičnemu presojanju, s tem, ko se je ustalila v obdobju velikih nemško-nacionalnih
teženj?
4.) Navajam: "V vseh treh
prispevkih (resda v različni meri in razmerjih) so zapisane trditve,
ki jih v prilogi za znanost človek ne bi pričakoval." (Dular)
Ali mi gospa lahko navede en stavek iz mojega prispevka, ki ne spada
v prilogo znanost? Ali pa s tem želi povedati, da je edino pravilno
le dogmatično ponavljati (prepisovati) preživeta spoznanja?
5.) Navajam: "Tudi slabšalna
raba dvoumnega pojma 'uradna znanost' je neprimerna." (Dular)
Ali se je dr. Dularjeva pri tej trditvi slučajno dotaknila mojega pisanja?
Ker sem hotel pojem URADNA ZNANOST uvesti pravilno, sem ga posebej zato
dal v navednice, ali pa mu dodal pridevnik t. im., saj je pojem
lahko zares zelo širok in njegov pomen dokaj raztegljiv. Kljub vsemu
je moja omemba povsem korektna in ni žaljiva. Nikjer v prispevku ne
diskvalificiram pojma uradna znanost, pač pa jasno navajam, da gre "velikokrat ...
zgolj (za) slabo dokazana in arogantno izražena mnenja posameznih strokovnjakov."
6.) Navajam: "... tendenciozne
ideološke diskvalifikacije (npr. enačenje kontroverze med »rimskokatolišk/o/
inkvizicij/o/« in Galilejem s kontroverzo med »uradnimi znanostmi« in
venetologijo – Petrič)" (Dular)
Če se dr. Dularjevi moja primerjava zdi diskvalifikativna, potem je
to na nek način pravilno razumela. Ali je s tem kaj narobe? Ali
niso tudi najboljši znanstveniki kdaj v zmoti? Menim, da je moja primerjava
zelo umestna, morda celo preveč nazorna, a tako pač je! Zato popolnoma
razumem razburjenje, ki ga je sprožila.
7.) Navajam: "... nesmiselne
trditve (npr. fundamentalistično odkrivanje heliocentrične ideje v Svetem
pismu – Petrič)" (Dular)
Ali si lahko prosim dr. Dularjeva moj prispevek ponovno natančno prebere?
Ali je v mojem pisanju sploh kje omenjen svetopisemski dokaz o heliocentrični
ideji? Menim, da je njena opazka ne le neresnična in nesmiselna, ampak
tudi sovražno uperjena. Poleg tega s takšno trditvijo dr. Dularjeva
kaže na dogmatično zavračanje znanstvene metode. Na tem mestu želim opravičilo,
saj s takšno trditvijo neargumentirano žali moje poznavanje
Biblijske zgodovine.
8.) Navajam: "nedopustno
posploševanje etimologije nekaj substratnih imen, npr. Bate, Baske,
Banjščice in etnika Anti za dokaz izvorne venetskosti slovenščine –
Vuga)" (Dular)
Ali gospa Lucijanu Vugi odreka navajanje Bezlajevega dela? Njegov sklep,
ki ga citiranju doda, je namreč zelo logičen. Ali bi nasprotju
z Vugovim korektnim citiranjem lahko isto dejali za dr. Placerjevo navajanje
strokovno neargumentirane in afektivne Bezlajeve izjave?
9.) Navajam: "Razglašanje
Karla Oštirja in Franceta Bezlaja, že pokojnih univerzitetnih profesorjev
primerjalnega indoevropskega jezikoslovja in primerjalnega slovanskega
jezikoslovja, za prikrita venetologa je absurdno ..." (Dular)
Ali je namigovanje iz strani dr. Dularjeve in iz strani dr. Placerja,
namreč da sta se omenjena znanstvenika v svojih strokovnih interpretacijah
motila, kaj bolj razumno?
10.) Navajam: "... namigovanje
glede iskrenosti Bezlajeve izjave (Petrič)" (Dular)
Ali si je dr. Dularjeva sploh pozorno prebrala moje navajanje? Menim,
da moj stavek: "Prosim, naj ne bo nesporazuma; nikakor ne želim
dokazati, da je bila Bezlajeva izjava neiskrena!" pove vse
...
Cenjeno gospo Šivic-Dular torej pozivam
k javnemu pojasnilu ter opravičilu za nestrokovno komentiranje mojega
prispevka.
Za zaključek pa še misel nekega strokovnjaka:
"Moji kolegi (znanstveniki) niso prav nič drugačni od ostalih ljudi
- nekateri so predani, drugi brezvestni; eni so ostroumni,
drugi spet dolgočasni!" Jaz pa dodajam še tole: edino
čas bo dokončno pokazal med kakšne jih lahko uvrstimo ...
Robert Petrič, Ljubljana
»Uradni znanosti« z Veneti na rob Nepoznavanje sodobnih raziskovanj Bolj
logični odgovori
ŠIVIC DULAR Alenka, Sob 11.02.2006
V Delovi prilogi Znanost
so bili 26.1.2006 na str. 18 objavljeni prispevki prof. Roberta
Petriča, mag. Vinka Vodopivca in Lucijana Vuge. Naj kar povem, da
se v nadrobnejše razpravljanje o njihovi venetološki hipotezi ne
mislim več spuščati. Spadam med ljudi, ki jih v dveh desetletjih
napaberkovane utemeljitve za nauk, da se je slovenščina razvila
iz antične venetščine (začenši z obliko jezika v branju Mateja Bora,
1985), sploh niso prepričale. Prav tako me doslej ni ustrezno prepričala
novodobna teorija kontinuitete indoevropskih jezikov (tj. avtohtonistična
teorija) od paleolitika naprej Maria Alinea, čeprav to nikakor ne
pomeni, da zanikam (zelo realno) možnost delne kontinuitete v smislu
biološkega (genetskega) gradiva, kulturoloških vsebin in celo substratnih
drobcev tudi v moderni slovenščini. Navsezadnje tudi alohtonistična
(tj. priselitvena) teorija upošteva neko jezikovno-kulturološko
realnost, le da je območja, na katerih je dokazala obstoj substratnih
plasti, izključila kot verjetni prostor nastanka indoevropskega
ljudstva (in jezika).
Najrazličnejše hipoteze se
pač pojavljajo vsak dan in povsod, imajo svoje privržence in nasprotnike;
če gre za znanstvene domneve in trditve, so normalno podvržene kritičnemu
preverjanju in presoji, in če ju uspešno prestanejo, pač (do nadaljnjega)
veljajo kot znanstvena resnica ali dogma (v smislu gr. dógma 'mnenje,
načelo' in 'splošno načelo, nauk ali trditev'), lahko tudi »uradna
znanost«, če gre za sistem znanstvenih resnic.
K pisanju tega prispevka
me je pripravilo začudenje nad dejstvom, da je ugledna priloga Dela
objavila tako strastne reakcije na dr. Placerjev navedek izjave
F. Bezlaja iz l. 1985, podkrepljen s citati iz Bezlajevih člankov
(Zbrani jezikoslovni spisi I-II, 2003). Bezlaj se je v navedeni
izjavi ostro distanciral od tedanjih venetoloških izvajanj Mateja
Bora in Jožka Šavlija (»čeprav /ga/ večkrat citirata in se celo
sklicujeta /nanj/«). V vseh treh prispevkih (resda v različni meri
in razmerjih) so zapisane trditve, ki jih v prilogi za znanost človek
ne bi pričakoval. Sem nedvomno spada udrihanje po danes mednarodno
uveljavljenem in merljivem znanstvenem standardu, tj. po objavah
v t.i. revijah z recenzijskim postopkom (s področja humanistike)
oz. indeksiranih revijah (s področja naravoslovja), ki jih Bezlaj
imenuje »resn/e/ domač/e/ ali tuj/e/ revij/e/«; o natisu člankov
v njih odloča obvezni postopek internega ocenjevanja v skladu s
sprejetimi merili. Mag. Vodopivec pa jim pravi »etabliran/e/ revij/e/«
in jih predstavi celo kot zaviralke znanstvenega napredka, češ da
prava znanost ne more temeljiti »na mnenjih 'etabliranih' znanstvenikov
in objavah njihovih mnenj v priznanih 'etabliranih' revijah«.
Tudi slabšalna raba dvoumnega
pojma 'uradna znanost' je neprimerna. Kaj naj rečemo o njenih dosežkih
in mejah, ko pa navsezadnje tudi o venetščini, slovanščini, o obstoju
jezikovnih družin in še marsičem danes lahko govorimo predvsem zato,
ker jih je dokazalo in tako formuliralo polpreteklo »uradno« primerjalno
jezikoslovje?
Prav tako v stvarni razpravi
nimajo kaj iskati čustveni odzivi na realna dejstva (Vuga), tendenciozne
ideološke diskvalifikacije (npr. enačenje kontroverze med »rimskokatolišk/o/
inkvizicij/o/« in Galilejem s kontroverzo med »uradnimi znanostmi«
in venetologijo – Petrič), nesmiselne trditve (npr. fundamentalistično
odkrivanje heliocentrične ideje v Svetem pismu – Petrič), prenarejanje
in reinterpretacija prej/drugod zapisanih znanstvenih in drugih
trditev ali stališč (npr. Vodopivčevo sklicevanje na Borovo branje
venetskih napisov na slovanskih osnovah, ki so ga jezikoslovci v
celoti zavrnili, ali na Grafenauerja, čeprav je ta nedvomno izhajal
iz dokazljivega dejstva o preseljevanju narodov v času 4.-7. stoletja);
nedopustno posploševanje etimologije nekaj substratnih imen, npr.
Bate, Baske, Banjščice in etnika Anti za dokaz izvorne venetskosti
slovenščine – Vuga). Razglašanje Karla Oštirja in Franceta Bezlaja,
že pokojnih univerzitetnih profesorjev primerjalnega indoevropskega
jezikoslovja in primerjalnega slovanskega jezikoslovja, za prikrita
venetologa je absurdno, namigovanje glede iskrenosti Bezlajeve izjave
(Petrič) ter glede okoliščin in stanja ob podpisovanju omenjene
izjave (Vuga) pa tako nespodobno, da Delovo prilogo Znanost peha
v območje rumenega tiska in »uradno znanost« odvezuje kakršnega
koli odzivanja na nadaljnje venetološke izpade.
red. prof. dr. Alenka
Šivic-Dular, Ljubljana
Staroveška zgodovina in šolstvo
Robert Petrič,
5. 2. 2006
Ko spremljamo odzive na temo o izvoru Slovencev, ne moremo mimo
ugotovitve, da nam šolstvo ne nudi objektivnih informacij o antičnih
prebivalcih Srednje Evrope. Avtorji raznih člankov na podlagi svoje
»visoke« izobrazbe dostikrat nedosledno mešajo pojme, izključujoče
posplošujejo, neargumentirano, celo žaljivo komentirajo ter se slepo
zanašajo na ugotovitve svojih predhodnikov (prepisujejo). Koliko
časa se bo v slovenski javnosti še ohranilo takšno neznanstveno
stanje? Obstaja utemeljen sum, da bo tako še tudi po izidu t. im.
naročene »nove« zgodovine, pripravljane s strani strokovnjakov.
Nepoznavanje staroselcev, živečih na ozemlju Slovenije je postalo
že kar moteče. Marsikateri visoko šolan človek sploh ne pozna označbe
Veneti, kaj šele, da bi bil seznanjen s tem, katera področja so le-ti
poseljevali, kakšna je bila njihova pisava in ostala kulturna zapuščina.
Torej nam je kaj kmalu lahko jasno, da prav zaradi nepoznavanja starih
kultur, prisotnih na našem področju, avtorji »
svobodno družbo naših
slovenskih prednikov« označujejo za nekaj novega. Obred ustoličevanja
na Koroškem ni bil le plod dolgotrajnega iskanja pravične vlade, ampak
tudi povsem primeren rezultat
miroljubnejše tradicije okolja
v kateri je dozorel.
Pomudimo se še nekoliko pri izjavi gospoda Koruna (v pretekli izdaji
priloge Znanost), da » ... smo bili Slovenci vse do konca osmega
stoletja pogani ... prej pa je bilo Rimsko cesarstvo povsem krščansko.«
Takšna ugotovitev ni utemeljena najmanj zaradi treh dejstev! Najprej
trditev, da je bilo Rimsko cesarstvo povsem krščansko, enostavno
ne drži. Verjetno so bila pretežno pokristjanjena le upravna središča
ter obmorska in lažje dostopna področja, pa še ta bržkone le z delnim
uspehom. O tem namreč pričajo mnogi poganski nauki (Sveta trojica,
neumrljiva duša, kult čaščenja Marije, križ ...), ki so bili vsled
popuščanja domačinom naknadno sprejeti v rimokatoliško dogmo tako,
da je včasih že kar težko prepoznati razliko med t. im. krščanskim
in poganskim verovanjem.* Še težje je tako govoriti o povsem
krščanskem celotnem Rimskem cesarstvu, kar velja še posebej za mnoga
težje dostopna področja (npr. Alpe). Na področju Slovenije pa tudi
ne moremo govoriti o nekih, po zatonu rimskega imperija zapuščenih
hribovskih verskih središčih, saj kot kaže študija Franza Glaserja
(Frühes Christentum im Alpenraum) ni šlo za zatočišča kristjanov,
pač pa le za nekaj rimskih vojaških postojank s pridruženo kolonijo.
Drugič je trditev zgrešena v tem smislu, da skuša kazati na popolno
poganstvo Slovencev. Ali je logično pričakovati, da je bil celoten
narod hkrati pokristjanjen? Tako v izročilu, kot tudi opisu kronistov
(npr. Antol Vramec) zasledimo pričanja o prisotnosti slovenskih
kristjanov že precej pred 8. stoletjem. Seveda je tukaj velikokrat
šlo za geografsko omejena področja, kjer pa so se bržkone pojavljala
tudi trenja med ljudmi, ki so novo vero sprejeli in med tistimi,
ki so vztrajali na tradicionalnem poganskem (lat. hribovskem) verovanju.
Kaj takega pa se dogaja tudi danes, in to pred našimi očmi (samo
primerjajte odstotek sodobnih »ateistov« v mestih z odstotkom tradicionalnih
vernikov na vaseh!). Tretjič pa se s tem, da se Slovence označi
zgolj za pogane, skuša prikazati njihovo pozno priselitev, ki pa
še zmeraj ostaja nedokazana. Ali si lahko predstavljate, da bi lahko
prihod tako številnega naroda ostal kakorkoli neopažen v očeh zgodovinarjev,
kronistov ter, da se celo v skrbnem popisovanju nemških avtorjev
ne bi našla niti besedica o večji priselitvi Slovanov? Ali je možno,
da je kolektivni spomin slovanskih narodov povsem pozabil svoj zakarpatski
izvor? Saj niti v eni slovenski ljudski pripovedi ne zasledimo česa
podobnega. V ruskih pripovednih pesmih in letopisih nasprotno beremo
o območju Donave kot o bivši ruski domovini, kar kaže na
drugačen selitveni tok.
Navzlic povedanemu vseeno pozivam strokovnjake zgodovinskih znanosti,
naj končno pričnejo s pripravami študij, ki bi zanikale obstoj Venetov
na področjih sedanje naselitve Slovanov in tudi širše, in ne, da
se le ponavlja zastarelo in neustrezno domnevo, da so na sedanjem
slovenskem ozemlju pred priselitvijo Slovanov živeli na jugu pretežno
Iliri, na severu pa Kelti (Veneti pa morebiti le na zahodu). Izhajati
namreč moramo iz osnovnega znanstvenega izhodišča, in sicer, da
nekaj, o čemer najstarejši viri pričajo, drži, dokler se tega argumentirano
ne ovrže. Še več; potrebno je tudi dokazati, da Iliri niso bili
sorodni z Veneti in ne to le trditi. Staroveški črkopisi, toponimi
in še marsikaj drugega namreč kažejo na večjo ozemeljsko celovitost.
Želel bi znanstvene dokaze o pozni naselitvi Slovanov kot etniji
in ne le domneve, sklenjene na podlagi poljubno interpretiranih
zgodovinskih dejstev. Pa še izziv za jezikoslovce: naj vendar nekdo
dokaže, da je branje t. im. Alfabetskih tablic (venetski
napisi iz kraja Este) od spodaj navzgor absurdno, popolnoma nelogično
in neutemeljeno! Kje so ti znanstveni dokazi? Naj se prosim najprej
tega resno lotijo malo bolj vestni in pošteni strokovnjaki, šele
nato bi morda veljalo pristopiti k pisanju »nove« zgodovine.
Za tačas pa bi bilo v šolah nujno uvesti vsaj osnovno informiranje
o Venetih, kot z Iliri (geografsko gledano) najmanj enakovrednimi
prebivalci na področju današnje Slovenije. Zakaj nam pri tem v pomoč
nebi služili stari zemljevidi (nemški, francoski, angleški ...),
ki umeščajo Venete najmanj do območja današnje Ljubljane? Pravtako
bi bilo nujno čimprej ukiniti poučevanje o pozni selitvi celotnih
narodov, saj so, upoštevajoč študije številnih sodobnih jezikoslovcev,
dokazano neutemeljene, s strani zgodovinarjev pa neargumentirane!
Bil bi že čas, da tudi pri nas prevlada zdrav razum in resno znanstveno
raziskovanje s popolnim upoštevanjem znanstvene metode in znanstvene
etike nad bliščem znanstvenih titul in
nedokazanimi doktrinami tujih, osvajalskih šol.
__________
* The New Encyclopædia Britannica (Micropædia,
1976, Zv. X, str. 126); New Catholic Encyclopedia (1967, Zv. XIV,
str. 299); Encyclopedia Americana (1956, Zv. XXVII, str. 294L)
New Catholic Encyclopedia (1967, Zv. XIII, str. 452, 454); Presbyterian
life, 1. maj 1970, str. 35)
Andrew Greeley, The making of the Popes 1978, ZDA 1979; str.227,
E. O. James, The Cult of the Mother-Goddes, New York 1959, str.
207
G. S. Tyack, The Cross in Ritual, Architecture, and Art, London
1904, str. 226; The Companion Bible, Dodatek št. 162; The Non-Christian
Cross, str. 133-141.
Robert Petrič, Ljubljana
Ugled prinesejo rezultati
Pavel Jamnik,
Čet 02.02.2006
Občutek imam, da se v življenju in s tem tudi v znanosti (kaj pa
je znanost drugega kot proučevanje življenja) vse stvari, ki se
leta in leta kažejo kot težko razumljive, prepletene in glede na
stopnjo razvoja znanstvene metode trenutno še nerešljive, na
koncu izkažejo za zelo enostavne ali celo banalne. Preden pa
rešitev »pade z neba«, je videti, kot da se v naravi znanosti in
življenja nasploh poskuša z vso silo upirati novim možnostim
spoznavanja.
Ob rob dopisovanju med Lucijanom Vugo in ljudmi, ki so se
odzvali na njegovo notico o arheološkem izkopavanju v Grgarju
pri Novi Gorici (Znanost, 12., 19. in 26. januarja 2006),
bi rad opozoril le na dva, po mojem prepričanju bistvena
»dežnika« pred »padci z neba«.
Prvi je v tem, da ob katerikoli temi, če se je udeleži nekdo, ki
ni posvečen v konkretno strokovno področje (s predpisano obliko
in videzom papirnate potrditve pripadnosti stroki), tega
sogovornika v stroko posvečeni želijo predvsem predstaviti kot
nekoga, ki nima pojma, o čem govori. To se največkrat doseže z
oporekanjem, da »outsider« ne pozna dovolj metodologije dela
konkretnega področja, niti terminologije, kaj šele bistvo
predmeta proučevanja. Torej vseh bistvenih postulatov
posameznega znanstvenega področja. Seveda pa so bila ta
razumevanja po prepričanju »insiderjev« njim položena v zibel s
pridobitvijo papirja – diplome njihove stroke (diplome drugih
področij seveda ne veljajo). Nadvse odlično analizo tega
fenomena je opravil dr. Lev Kreft v zadnji reviji
Borec (št. 626-629 LVII/2005) s primerom »motečega«
ultramaratonca Strela in športa kot strokovnega področja.
Mislim, da se bodo bralci strinjali, da sta odgovora gospodov
dr. Ladislava Placerja in Draga Svoljška v
precejšnjem delu te vrste »dežnik«.
Drugi vidik, na katerega želim opozoriti, je povsem metodološki.
V zadnjih letih so metode identifikacije in primerjave z analizo
DNK postale tako razvite in izpopolnjene, da so jih znanstvena
področja, ki se v nekaterih pogledih lahko spogledujejo z
arheološkimi metodami, že vključila v svoj metodološki in
terminološki okvir (na primer forenzika, sodna medicina). Seveda
analize DNK uspešno in z velikim navdušenjem opravlja tudi
arheologija (ali fizična antropologija, ki se ukvarja z
arheološkimi problemi). Samo internetno pregledovanje pokaže na
množico tovrstnih podatkov, izdanih je bilo že kar nekaj knjig s
tematiko genetskih primerjav. Vendar se to ne zgodi pri nas v
Sloveniji. Pri nas še vedno varno pod »dežnikom« »bijemo boj
brez upa zmage« s primerjavo kulturnih elementov med staroselci
in priseljenci (to velja za vse prehode med spremembami kultur
od mezolitika do pojava elementov slovanske kulture), pri
vprašanju pojava slovanskih elementov kulture pa še z analizami
teh ali onih besednih zvez. Kolikor mi je znano, analiza DNK
in/ali primerjava ni bila v Sloveniji opravljena še niti na enem
arheološkem skeletnem ostanku! Če je morda bila, in ni bila
objavljena, je enako, kot da je ni (nekaj analiz, ki so bile
namenjene ugotavljanju genetskega sorodstva, je bilo opravljenih
na aktualni populaciji – na primer objava v Annals of Human
Genetics 67, 2003, Mitochondrial DNA variability in
Bosnians and Slovenians avtorice dr. Katje Drobnič,
ki jo brez zadržkov lahko štejemo za našo največjo
strokovnjakinjo za področje analiz DNK).
Cena analiz nikakor ne more biti razlog za tako stanje. Analiza
DNK treh vzorcev kosti stane od 300 do 1200 evrov. Torej?
Če se zdaj vrnem na svoje izhodišče o preprostih resnicah in
končam le z vprašanjem. Ali ni morda prav slutnja »insiderskih«
strokovnjakov, da bi se z analizo DNK stvari, ki se leta in leta
prikazujejo kot težko razumljive, prepletene in glede na stopnjo
razvoja znanstvene metode trenutno še nerešljive, na koncu
izkazale za zelo enostavne ali celo banalne?
Pa si ne morem kaj, da ne bi napisal še svojega odgovora na
vprašanje: analize DNK so brez dvoma ena od poti k reševanju
vprašanj, o katerih jezikoslovne odgovore išče Lucijan Vuga in
jih arheološko ne prizna Drago Svoljšak. Samo nikar vsi tisti,
ki ste znotraj stroke, ne izgubljajte preveč časa s skrbjo za
ugled, kot to počne dr. Ladislav Placer, ampak opravite že nekaj
analiz in se potem pogovarjajte o njih. Pa še nekaj. Da mi ne bi
morda kdo oporekal, da sem le nekje slišal za analize DNK, zdaj
pa fantaziram, kako bi lahko rešile vse probleme ugotavljanja
avtohtonosti ali priseljenosti posamezne skupnosti, poudarjam,
da se popolnoma zavedam, da je genetska-fizična kontinuiteta
ljudi lahko v neskladju s kulturno, obe skupaj ali vsaka posebej
pa še/tudi z jezikovno. Nič torej ne poenostavljam. Gre za
preprosto dejstvo, da več ko imamo podatkov, težje ribarimo v
kalnem. In manj skrbimo le za ugled. Tega prinesejo rezultati.
Pavel Jamnik, Blejska Dobrava
Neresničen namig
Čet 02.02.2006
V prilogi Znanost ste 26. januarja 2006 objavili v prispevku Lucijana
Vuge z naslovom Bolj logični odgovori, tudi obrekljiv namig, da
je znano, v kakšnih okoliščinah in kakšnem stanju je France Bezlaj
podpisal izjavo, s katero se je leta 1985 ogradil od v znanosti
nesprejemljivih metod ter diletantskih izvajanj Mateja Bora in Joška
Šavlija o Venetih in venetščini. Oba sta se namreč pri tem sklicevala
nanj in ga tudi citirala (Namesto epiloga, Delo, KL, 30. 10. 1985;
ponatis v Arheo, 10/1990, str. 110).
Ob nastanku in podpisu te Bezlajeve izjave smo bili prisotni dva
od njegovih otrok (podpisana in Jiri Bezlaj), eden od njegovih učencev
in naslednikov (Alenka Šivic Dular) ter še ena predstavnica stroke
(Mirjam Mencej), ki želimo na tem mestu enkrat za vselej povedati,
da je France Bezlaj podal in podpisal to svojo izjavo po lastni
volji, v skladu s svojim prepričanjem in pri polni zavesti ter zdravem
razumu.
Ljudmila Bezlaj Krevel, Ljubljana
Namen je bil dosežen
Čet
02.02.2006
Glede na diskusijo o Venetih in podobnem mislim, da je priloga
Znanost namenjena obveščanju o potrjenih dosežkih znanosti,
ne pa polemikam. Še zlasti ne diletantskim. S tem je bil moj
namen dosežen.
Dr. Ladislav
Placer, Ljubljana
Staroselci in prišleki
Čet
02.02.2006
Prerekanje o tem, ali smo Slovenci potomci Venetov ali slovanskih
plemen izza Karpatov, vse bolj spominja na pravdo o oslovi senci.
Prav imata obe strani. Vsaka ima svoj, sicer – neenaki – del resnice,
saj smo Slovenci zagotovo potomci tako staroselcev kakor prišlekov
iz vzhodne Evrope.
Najprej
smo Slovenci kratko malo Slovani, ker govorimo slovanski jezik.
Beseda Slovenec ne pomeni nič drugega kakor Slovan. Jezikoslovci
lahko s proučevanjem narečnih posebnosti sledijo celo posameznim
naselitvenim valovom. Tako da soglasniška skupina dl, recimo
v narečni obliki modliti, priča o valu slovanske naselitve iz
severozahodne strani. Trditi, da naselitve ni bilo, da smo Slovenci
kratko malo tukaj od nekdaj, je zato skregano z zdravo pametjo.
Teorija
o avtohtonosti Slovencev je le pobožna želja, ki se je rodila
iz prizadevanja poudariti slovensko različnost od drugih (južno)slovanskih
narodov. Slovenci smo očitno hoteli biti »pravi Evropejci«, ne
pa Balkanci ali prišleki z vzhoda. Ta politično in civilizacijsko
pogojena želja po drugačnosti sama po sebi ne bi bila nič slabega
(čeprav ne razumem, zakaj ne bi mogli biti civilizacijsko Srednjeevropejci
in hkrati Slovani), če ne bi v silni vnemi dokazati našo drugačnost,
njeni zagovorniki šli čez vse razumne meje.
Nekoliko
bi bilo pač treba upoštevati dejstva, ki jih je veliko. Poleg
že omenjenega, da smo Slovenci Slovani, ker govorimo slovanski
jezik, še vsaj dva dokaza, da so bili naši predniki barbari, ki
so se priselili v prostor propadlega Rimskega cesarstva. Obstajajo
arheološki in zgodovinski dokazi, da smo bili Slovenci vse do
konca osmega stoletja pogani in da so nas morali na silo pokristjaniti.
Že stoletja prej pa je bilo Rimsko cesarstvo povsem krščansko.
Drugi dokaz je obred ustoličevanja, ki mu med nekdanjimi podložniki
Rimskega imperija pač ni mesta in ki priča o svobodni družbi naših
slovenskih prednikov. Ti so bili takrat na stopnji plemenske demokracije,
izrazitejše socialne razlike so se verjetno začele kazati šele
po prihodu v novo domovino.
Po
drugi strani je tudi jasno, da ozemlje, ki je zdaj naseljeno s
Slovenci, v času naselitve ni bilo prazno, čeprav je bilo zaradi
selitev narodov precej »izpraznjeno«. Pred prihodom naših prednikov
so čez naše ozemlje divjali Huni, Zahodni in Vzhodni Goti, Obri,
Gepidi in Langobardi. Prebivalstvo je bilo zelo razredčeno, zlasti
so opustela mesta. Ljudje so se obdržali le v nekaterih višinskih
naseljih, eno najbolj znanih je Ajdna na Gorenjskem. Staroselci
so se pred navalom teh ljudstev in seveda pred našimi predniki
zatekali v hribovita in slabo dostopna ozemlja, kakor so Pohorje,
obrobje gora na Gorenjskem, Kozjansko in Posočje. V šoli so nas
učili, da so bili na severu slovenskega ozemlja ti ljudje potomci
Keltov na jugu pa Iliri. Lahko da so bili na zahodu to tudi Veneti.
Ne vemo, ali so sodili Veneti med Italike ali Ilire, ka to sploh
ni pomembno, saj je bilo prebivalstvo Slovenije pred prihodom
Slovencev že precej romanizirano. Vsekakor pa so se staroselci
v desetletjih in stoletjih po naselitvi stopili s predniki Slovencev,
ki so se naselili po večjih kotlinah in dolinah. Prevzeli so slovenski
jezik in s tem postali Slovenci. Nesmiselno je zato govoriti o
Venetih. Tudi če so kdaj živeli na ozemlju Slovenije, jih zdaj
kratko malo ni več, čeprav so genetsko še vedno v nas. Biti pripadnik
nekega naroda namreč ni biološko, ampak jezikovno in civilizacijsko
dejstvo. Med nami je tudi genetski material Obrov, raznih germanskih
plemen in narodov (beseda hlev je baje gotskega izvora, beseda
svoboda in njene izpeljanke pa da prihajajo od Kimerijcev, ki
so do osmega stoletja pred našim štetjem živeli v Ukrajini). Pozneje
so v genetsko mešanico na Slovenskem prispevali še mnogi, vse
do Turkov in okupatorskih vojakov med drugo svetovno vojno. A
smo kljub temu še vedno Slovenci. Upati je samo, da bomo to še
dolgo ostali.
Borut Korun, Velenje
Bolj logični odgovori
Čet. 26.01.2006
Na moj prispevek Najnovejša presenetljiva arheološka odkritja
v Grgarju nad Novo Gorico (Znanost, 12. januarja 2006), ki ga
je uredništvo nekoliko spremenilo s poudarkom na: Novi dokazi
o svetolucijski kulturi? – sta se oglasila Drago Svoljšak in dr.
Ladislav Placer (Znanost, 19. januarja 2006).
Odmev
Draga Svoljška, je koristen in poučen za širši krog bralcev tudi
v uvodnem delu, ko pohiti po ustaljeni in zavrženi maniri, da
je treba nasprotnika hitro osmešiti in razvrednotiti, z zmuzljivim
nakazovanjem, da nisem jezikoslovec. O jezikoslovju malo več v
odgovoru dr. Placerju. V osredju njegovega prispevka je pojasnilo,
kaj je to »svetolucijska kultura« – seveda, kot jo pojmuje on,
»skromni arheolog« (kot se označi); te pravice mu ne more in ne
sme nihče vzeti. Toda Svoljšak očitno ne pozna najsodobnejših
prazgodovinskih, arheoloških, paleolingvističnih idr. teorij,
ki tradicionalne opise preteklosti osvetljujejo v povsem novi
luči oziroma poskušajo odgovoriti tudi na vprašanja, ki so jih
v preteklosti kar preskočili, kot to dela Svoljšak, ko piše: »Sicer
pa je bila posoška železnodobna skupnost, ki je še danes brezimna
(o njej in o njenih nosilcih ni antičnih pisanih virov, tako imenovani
venetski napisi iz Idrije pri Bači pa so iz časov, ko je izvirna
svetolucijska skupnost že zatonila in doživela mnogotero preobrazbo,
nikakor pa ne izkazujejo njene opismenosti ali kar neposredno
celo njene venetskosti) …« Toliko protislovnosti v stavku kaže
na popolno zagato! Že v enem temeljnih del o venetščini Pellegrini-Prosdocimi
(La lingua venetica, Universita di Padova, 1967), enako
kakor Untermann, Pisani, Vetter, Duhn in mnogi drugi, navajata,
do po mnenju znanstvenikov prazgodovinske arheološke najdbe dokazujejo
venetski ethnos svetolucijske nekropole in njene širše okolice;
tako jo tudi obravnavata in napise smatrata za venetske. Zato
je le Svoljškovo mnenje, da je »… posoška železnodobna skupnost
… še danes brezimna …«, pri čemer ne pozabimo, da zajema železna
doba več kot tisoč let halštata in latena. Ker se nadaljevanje
mojega odgovora navezuje na oba kritika, moram tukaj vključiti
še dr. Placerja, ki celo poziva k prijemu totalitarnih utišanj,
da: »Če si hoče Delo ohraniti ugled, naj objavlja le prispevke,
ki jih je že ovrednotila uradna znanost z objavami v uglednih
revijah.« Dobro je znano, da so v preteklosti tudi v imenu uradne
znanosti in ob tesnem sodelovanju med politiki in znanstveniki
utišali (tudi za vedno!) nosilce novih idej. S tako izjavo je
dr. Placer podpisal, da ne pozna sodobnega razvoja paleolingvistike
in prazgodovine, saj teorijo kontinuitete – ki jo tudi zagovarjam
– razvijajo ugledni profesorji na tujih univerzah, o njej so objavljene
obsežne znanstvene študije v najuglednejših revijah, izdane knjige
in pripravljena znanstvena srečanja. Eno takšnih je bil 14. mednarodni
kongres UISPP v Liegu septembra 2001, eden glavnih organizatorjev
je bil prazgodovinar Marcel Otte, pristaš teorije kontinuitete.
Eno zasedanje – Intrusive farmers or Indigenous Foragers: The
new debate about the Ethnolinguistic Origins of Europe – je koordiniral
Mario Alinei, oče teorije kontinuitete, in prispeval razpravo:
Continuity from Paleolithic of Indo-European and Uralic Populations
in Europe: Linguistic, Archaeological and Genetic Evidence. Bistvo
teorije kontinuitete je, da so danes v Evropi živeči narodi bili
bolj ali manj na sedanjih ozemljih že v neolitiku, če ne celo
že koncem paleolitika. Mario Alinei izrecno pravi, da so Slovenci
(ne Slovani, čeprav pri tem ne smemo stvari banalizirati z etnonimom)
že takrat živeli tudi po vseh vzhodnih Alpah. Če bi dr. Placer
spremljal znanstveno literaturo, torej ne bi napisal, da gre zgolj
za moj »ljubiteljski ekskurz«.
Dobro
bi bilo, da bi slovenska znanost posvetila Karlu Oštirju v prihodnosti
veliko več pozornosti. Ker sem proučeval njegovo življenjsko usodo
in spise, se ne morem znebiti občutka, da je (bil) – na žalost
– doživel takšno ravnanje, kakršnega priporoča dr. Placer (»...
če si hoče Delo ohraniti ugled«).
Svoljšak
in dr. Placer se spotikata tudi ob moje citiranje spoštovanega
in zaslužnega Franceta Bezlaja (op.: trideset let je bilo treba,
da je pred kratkim izšla zadnja, četrta, knjiga Etimološkega slovarja
slovenskega jezika!), pri čemer dr. Placer kot kronski argument
celo navaja Bezlajevo odmevno izjavo o Venetih in venetščini –
toda znano je, v kakšnih okoliščinah in kakšnem stanju je Bezlaj
ta podpis dal. Nesporno njegove so besede, ki sem jih povzel,
da so imena Banjšice, Bate in Baske venetskega izvora in Oštirjeve
o etimologiji Antov. Naj »svetolucijsko kulturo« opredelimo tako
ali drugače, ima kontinuiteto, ne moremo je izolirati od preteklosti
in širšega okolja, tudi od Banjšic in Grgarja ne. Če so pred nekaj
meseci v Tolminskem muzeju ob odprtju razstave mezolitskih najdb
z okoliških planin hkrati nakazali utemeljeno domnevo, da je morala
že takrat biti spodaj v Soški dolini večja naselbina (naselbine),
se v takih primerih mednarodni znanstveniki povsem upravičeno
lotevajo iskanja novih odgovorov, kdo so bili tisti ljudje in
kakšen jezik so govorili ter kakšen je bil njihov nadaljnji razvoj.
Arheologi in prazgodovinarji so vse preradi ustvarjali razvojne
cezure, medtem ko teorija kontinuitete daje drugačne in bolj logične
odgovore od tradicionalistov!
Lucijan Vuga, Nova Gorica
Nepoznavanje sodobnih raziskovanj
Čet
26.01.2006
Na objavo Lucijana Vuge v prilogi Znanost (Novi dokazi o svetolucijski
kulturi; 12. januarja 2006) sta bila v naslednji Znanosti (19.
januarja 2006) objavljena različna odgovora, ki po svoje osvetljujeta
našo davno preteklost.
Drago
Svoljšak pojasnjuje svetolucijsko kulturo iz arheoloških najdb
in podaja njene bistvene značilnosti, pri tem pa ostaja praviloma
na svojem delovnem področju. Ko pa se dotika napisov v Bači in
Idriji očitno ne pozna navedb priznanih venetologov, ki te napise
prištevajo k venetskim napisom. Prav tako je treba opozoriti,
da je svetolucijska kultura obsegala obdobje starejše železne
dobe in je bila najbolj cvetoča od 700 do 300 pr. Kr., to pa ustreza
tudi starosti večine starejših venetskih napisov. Svetolucijska
kultura je del naše kulturne dediščine, saj je bila na sedanjem
slovenskem ozemlju, po najnovejših in z dokazi najbolj podprtih
teorijah kontinuitete pa zajema del naše genetske in jezikovne
preteklosti. Na koncu se strinja s tem, da je treba poskrbeti
za objavo vseh še neobjavljenih odkritij, saj so nekatera stara
že več kot sto let in so tudi širši strokovni znanosti nedostopna.
Dr.
Ladislav Placer v prispevku posmehljivo govori o Vugovih navedbah,
pri tem pa za trditve ne navede nobenega dokaza in se sklicuje
le na izjavo priznanega slavista Franceta Bezlaja, v kateri tudi
ni nobenih stvarnih podatkov, ki bi bili vredni za objavo v tej
prilogi, saj gre le za mnenje, ki ni niti pojasnjeno niti strokovno
utemeljeno z ustreznimi dokazi. Zanimiva je druga navedba, ki
očitno dopušča možnost delne samostojnosti slovenske etnogeneze:
»Že nekaj stoletij pred znanimi slovanskimi selitvami se je moralo
po Evropi potikati neznano slovansko pleme, ki je pustilo sledi
v slovenski leksik.« Za Bezlaja je torej vprašanje o jezikovnih
koreninah slovenskega naroda dokaj odprto. Pisec opozarja na ugled
priloge Znanost, zato moram bralce opozoriti na njegovo
zavračanje temeljev vsake prave znanosti, ki se zaveda, da nobena
stvar ni dokončno rešena in ugotovljena, predvsem pa mora temeljiti
na podatkih in njihovih razlagah, nikakor ne na mnenjih »etabliranih«
znanstvenikov in objavah njihovih mnenj v priznanih »etabliranih«
revijah. Očitno nekateri ne vedo, da so prav vsi znani venetski
napisi prebrani in razumljeni na slovanskih osnovah, medtem ko
priznani venetologi priznavajo popolno nerazumevanje teh napisov
in vidijo v njih imena, ki pa lahko pokrijejo prav vsako, že na
prvi pogled povsem napačno teorijo. Rezultati branj venetskih
napisov ne dajo niti enega osebnega imena, razen imena treh božanstev,
in sicer Belin, Reita in Tromozg. Res je je, da naši znanstveniki
niso nikoli z dejstvi zavrnili branja venetskih napisov na slovanskih
osnovah, niti niso ponudili boljše razlage na osnovi drugih indoevropskih
jezikov. So pa opozorili na nekatere pomanjkljivosti pri prvih
branjih in njihovih razlagah, ki so se s sistematičnim delom izkazale
za upravičene.
Opozoriti
moram tudi na nepoznavanje sodobnih raziskovanj, ki s pomočjo
združevanja znanj različnih področij oblikujejo prazgodovino bistveno
drugače, kot pa še vedno trdijo nekateri, tudi naši znanstveniki.
Sodobne metode datiranja in genetske raziskave sedanjega prebivalstva
in primerjave z okostji iz tistih časov potrjujejo veliko stalnost
poselitve, druge raziskave pa veliko stalnost jezikov in v celoti
zavračajo množična preseljevanja narodov. To potrjujejo sodobne
teorije kontinuitete, ki so izdatno podprte s stvarnimi dokazi,
medtem ko za množično preseljevanje narodov ni ustreznih dokazov.
Prav tako ni nobenega dokaza za naselitev Slovencev v 6. stoletju,
to priznava tudi naš najvidnejši področni znanstvenik Bogo Grafenauer.
Mag. Vinko Vodopivec, Ljubljana
»Uradni znanosti« z Veneti ob rob
Čet
26.01.2006
V
prilogi Znanost je 19. januarja 2006 izšla replika dr. Ladislava
Placerja na članek Lucijana Vuge (Novi dokazi o svetolucijski
kulturi?). Avtor s pomočjo izjave Franceta Bezlaja poskuša razvrednotiti
raziskave avtohtonističnih študij, ki kažejo na možnost starodavne
navzočnosti slovansko ali slovensko govorečih jezikovnih skupin
na območju vzhodnih Alp.
Znova
smo priče favorizaciji tako imenovane uradne znanosti, ki jo žal
velikokrat sestavljajo zgolj slabo dokazana in arogantno izražena
mnenja posameznih strokovnjakov. Navajanje Bezlajevega
komentarja o venetskih raziskavah je neprimerno, saj ne vsebuje
potrebnih argumentacij in se neposredno ne nanaša na njegove jezikoslovne
raziskave. Sam tudi raziskovalcem Venetov ni odrekel citiranja
svojih del, še manj pa da bi svoja citirana spoznanja zanikal.
V tem pogledu so na drugi strani navajanja Bezlajevih ugotovitev
v članku Lucijana Vuge popolnoma strokovno upravičena.
Če kdo meni, da to ni res, naj prosim javnost seznani z nasprotnimi
argumenti (tako kot se za znanost spodobi) in ne le z neupravičenimi
diskvalifikacijami drugače mislečih.
Vse
skupaj spominja na že znane srednjeveške scenarije rimskokatoliške
inkvizicije oziroma takratne »uradne znanosti«. Naj osvežim spomin:
na začetku 17. st. je Galileo Galilei objavil delo Zvezdno
sporočilo (Siderius Nuncius), v katerem je predstavil
dokaz (Kopernikovo teorijo), da se Zemlja vrti okoli Sonca in
ne nasprotno (da je Zemlja središče vesolja), kot so do takrat
menili. (Pozneje je opravil tudi primerjalno študijo iste tematike
v knjigi Dialogo sopra i due massimi sistemi del mondo,
ki je tudi izzvala dokončno inkvizicijsko obsodbo.) Nazadnje je
bil prisiljen izjave preklicati, saj so ga njegovi tožilci spoznali
za krivega »zaradi stališča in vere v napačni nauk, ki je v nasprotju
s Svetim in Božjim pismom, namreč, da Sonce (...) ne potuje od
vzhoda do zahoda ter da se Zemlja giblje in ni središče vesolja«.
Da ne bi postal mučenec, je Galileo na kolenih, v spokorniških
oblačilih resno izjavil: »Preklicujem, preklinjam in sovražim
prej omenjene zmote in herezije in na splošno vse in vsako drugo
zmoto, herezijo oziroma sekto, ki nasprotuje Sveti cerkvi.«
Za
nameček prav cerkveni argument, da je bila Kopernikova teorija
»v nasprotju s Svetim pismom« sploh ne drži. V Svetem pismu se
nasprotno pogosto pojavljajo stavki, ki znanost podpirajo. V Jobovi
knjigi, 26. poglavje, sedma vrsta, beremo: »On (...) Zemljo obeša
na ničemer.« V Izaijevi knjigi, 40. poglavje, 22. vrsta, piše:
»On je, ki stoluje nad Zemlje okrožjem ...« Tukaj prevedena beseda
z »okrožje« je izvorno hebrejska beseda chug, ki dejansko
označuje kroglo oziroma oblo nebesno telo (B. Davidson:
A Concordance of the Hebrew and Chaldee Scriptures). To sta
bili za tisti čas dokaj drzni trditvi, saj so bili v davnini ljudje
prepričani, da Zemljo nosijo štirje sloni, ki stojijo na velikanski
morski želvi! (Ameriška enciklopedija o obliki Zemlje piše takole:
»Najstarejša znana predstava o obliki Zemlje je, da je Zemlja
ravna in toga ploskev v središču vesolja (...) Predstavo o okrogli
Zemlji so bolj na splošno sprejeli šele v renesansi.«)
Od kod torej ideja o Zemlji, ki da je središče vesolja? Vse kaže,
da je to bil starodaven nauk, privzet od grškega filozofa Aristotela.
Pa
se znova vrnimo k sodobni znanosti. Prosim, naj ne bo nesporazuma;
nikakor ne želim dokazati, da je bila Bezlajeva izjava neiskrena!
Kot kaže, se samo na videz ne sklada z vsemi njegovimi jezikovnimi
spoznanji. Podobnost je kljub temu več kot očitna, in to ne le
v tem primeru. Tudi marsikateri drugi strokovnjaki delujejo v
interesu »uradne znanosti«, medtem ko arogantno, brez primernih
dokazov diskvalificirajo mnoge nove raziskave. Tako je pač bilo
in vedno tudi bo.
Veneti
tako postajajo zmeraj bolj žive priče zmotljivosti znanstvenih
raziskav. Medtem ko čakamo na strokovno podporo takšnih raziskav,
ostajata torej odprti bistveni vprašanji: kam so Veneti (kljub
pričevanju o njihovi razširjenosti po velikem delu Evrope) izginili
ter kako in kdaj so Slovani preplavili več kot polovico Evrope.
Očitno bo »Zemlja središče vesolja«, vsaj dokler se ne bo revidiralo
marsikatero stališče in redefiniralo nekatere termine, kot sta
na primer narod in jezikovna skupina.
Za
sklep naj omenim, da različni strokovnjaki sicer imajo pravico
do svobodnega izražanja, vendar vsa njihova mnenja tudi ne sodijo
v prilogo Znanost. Če parafraziram dr. Ladislava Placerja:
če si hoče Delo ohraniti ugled, naj objavlja le prispevke,
ki vsebujejo primerno argumentacijo.
Robert Petrič, Ljubljana
Kaj je to »svetolucijska
kultura«?
Čet 19.01.2006
V
Znanosti je bil v četrtek, 12. januarja 2006, objavljen članek
Lucijana Vuge o arheoloških odkritjih pod Gračiščem v Grgarju.
V njem opozarja na eni strani na vrednost tega odkritja za razpoznavnost
poselitve v Istri, Posočju in na Krasu pred okoli 3000 leti, hkrati
pa skuša najdišče osmisliti še z antičnimi jezikovnimi prežitki
na sosednjih Banjšicah in v okviru teh grgarsko gradišče tudi
etnično umestiti, in sicer ga pripiše Venetom ali kot pravi z
veliko verjetnostjo Antom. Hkrati pa vse skupaj zaokroži v posoški
svetolucijski kulturni krog.
Ker
nisem jezikoslovec (tudi Lucijan Vuga ni) pa tudi pesnik
ne, da bi me varovala licentia poetica, ampak sem le skromni
arheolog, ki pa me pri delu vežejo trdna pravila strokovne in
tudi znanstvene metodologije in povrhu še obče kritično primerljivi
argumenti, se v »jezikoslovni« del Vugovega zapisa ne morem in
nočem spuščati. Zato pa se mi zdi prepotrebno pojasniti bralcem
Znanosti, kaj je to »svetolucijska kultura«, v katerem času
je živela in v kakšnem okolju se je spočela in tudi zamrla, kdo
so njeni spočetniki in kam je poniknila.
Posoška
kultura
Svetolucijska
kultura je opredmeteni izraz ljudske skupnosti, ki je živela v
starejši železni dobi v Posočju, torej na območju, ki mu je reka
Soča hrbtenica, njeni pritoki (Koritnica, Bača, Idrijca, Vipava)
pa so njeno ožilje. Posegla pa je tudi čez alpski greben v železarsko
zanimivi Bohinj in po dolini Nadiže v Furlanijo (poleg nje so
na današnjem slovenskem ozemlju ali širše gledano v vzhodnih Alpah
prepoznane še druge skupnosti, ki so tudi poimenovane po njihovi
geografski umeščenosti: dolenjska, štajerska, koroška, gorenjska
in notranjska). Ime je dobila po Sv. Luciji, današnjem Mostu na
Soči (morda bi bilo primernejše imenovati jo posoška), kjer je
bilo njeno največje naselje in ki je tudi največje in najbolj
raziskano najdišče njene zapuščine. Poleg Mosta na Soči sodijo
v njen sklop še najdišča v Kobaridu, Bovcu, Koritnici v Baški
grapi, Šentviška planota, Idrija pri Bači, Tolmin, Podnanos, Jelenšek
nad Godovičem, Kalvarija pri Gorici … in še nekatera furlanska
najdišča (na primer Darnazzaco). Njene začetke v 10. stoletju
sporočajo grobovi iz Tolmina, hkrati s pričevanji o začetkih železarske
metalurgije v Posočju, njena cvetoča stoletja pa so bila stoletja
sredi zadnjega predkrščanskega tisočletja, nekako med 700 in 300
pr. Kr.. Njena temeljna značilnost je bilo sežiganje umrlih in
tako imenovani žarni pokop, kar jo na eni strani loči od vzhodnih
in severnih sosed (razen Notranjske in deloma Gorenjske), kjer
so pokopavali v mogočnih zemljenih gomilah (Stična, Vače, Novo
mesto …), povezuje pa jo z zahodnimi sosedi v Furlaniji in na
Beneškem, kjer so takrat živeli Veneti.
Druga
njena samosvojost je stavbarstvo, ki je v osnovnih potezah sicer
podobno stavbarstvu železne dobe v Alpah, vsebuje pa tolikanj
takšnih stavbnih sestavin, da je moč govoriti o posebni posoški
železnodobni arhitekturi oziroma o posoški železnodobni hiši.
Prezreti pa seveda ne gre še nekaterih njenih drobnih umetnoobrtnih
izdelkov, ki so njeni prepoznavni znaki, kot je na primer tako
imenovana svetolucijska fibula (sponka) z različnimi obeski na
loku, za katero velja, da je prav izdelek njenih mojstrov. Sicer
pa je bila posoška železnodobna skupnost, ki je še dandanes brezimna
(o njej in o njenih nosilcih ni antičnih pisanih virov, tako imenovani
venetski napisi iz Idrije pri Bači pa so iz časov, ko je izvirna
svetolucijska skupnost že zatonila in doživela mnogotero preobrazbo,
v nobenem primeru pa ne izkazujejo njene opismenosti ali kar neposredno
celo njene venetskosti), odprta skupnost, vpeta v kulturni, produkcijski
in trgovski lok takratne Evrope, posebno Sredozemlja. Najboljše
pričevanje o tem je prav uvoženo grško posodje iz svetolucijskih
grobov in hiš.
Gre
torej za kulturo ali skupnost, ki je natančno zamejena v času
in prostoru. Razpotegovanje in celo slovenjenje vse tja do mlajše
kamene dobe (neolitika) ali celo do pred 30.000 leti izumrlega
neandertalca iz Divjih bab in pretirano širjenje čez njene dejanske
ozemeljske okvire brez oprijemljivih in dokazljivih veznih členov
je, če nič drugega, vsaj (metodološko) dvomljivo početje. Tudi
grgarsko gradišče, tako kot njemu najbližje na Sv. Katarini nad
Novo Gorico in še druga podobna v Posočju (na primer Gradišče
nad Ajdovščino …) vsaj v svojih začetnih obdobjih nimajo s svetolucijsko
kulturo (razen dela ozemlja!) nič skupnega, saj so del tako imenovane
kaštelirske kulture (kaštelir je gradišče, utrjeno naselje na
vzpetini) srednje in pozne bronaste dobe v drugi polovici 2. tisočletja
pr. Kr., razprostranjene v širokem prostoru od Istre in Krasa
v jadransko zaledje. Svetolucijska kultura je bila le porabnik
že urbaniziranega bronastodobnega naselitvenega prostora, ne pa
tudi neposredni dedič.
Koristna
spodbuda
Pritrditi
pa moramo Vugovi spodbudi, namenjeni ministrstvu za znanost in
drugim ustanovam, naj podprejo poglobljeno raziskovanje svetolucijske
kulture. Bilo bi najprej hvalevredno, če bi končno luč sveta zagledala
vsa še neobjavljena odkritja. Nekatera z že zelo dolgo brado,
na primer za tisti čas, to je med letoma 1880 in 1902, zelo vzorno
izvedena izkopavanja C. Marchesettija, katerih obilno gradivo
hranijo v Trstu, mlajšim pa brada tudi zelo hitro raste (na primer
naselbinska izkopavanja Goriškega muzeja 1971–1983), da bi s tem
bila na stežaj odprta vrata vsem vrstam pogledov v ta pretekli
čas Posočja in jadranskega zaledja ali Caput Adriae.
Drago
Svoljšak, Nova Gorica
V
prilogi Znanost je 12. januarja 2006 izšel članek Lucijana Vuge
Novi dokazi o svetolucijski kulturi?, v katerem vprašaj pomeni
namigovanje na slovansko poreklo Venetov in celo na ideje o neolitski
prisotnosti Slovencev v vzhodnih Alpah.
Gre
za še enega od ljubiteljskih ekskurzov v našo preteklost, ki se
posredno sklicuje med drugimi tudi na slovenska jezikoslovca
Karla Oštirja in Franceta Bezlaja. O venetski teoriji
je Bezlaj v Delo (XXVII/253, 30. oktobra 1985) pod naslovom
Namesto epiloga napisal naslednjo kratko izjavo: »Podpisani
France Bezlaj izjavljam, da se ne morem strinjati z izjavami o
Venetih in venetščini Mateja Bora in dr. Jožka Šavlija, čeprav
me oba večkrat citirata in se celo sklicujeta name. Ako bi njuno
mnenje dozorelo tako daleč, da bi ga sprejela za objavo katera
koli resna domača ali tuja strokovna revija, bi bil pripravljen
resno polemizirati z obema. Dokler pa se izogibata takšnemu v
znanosti edino normalnemu postopku, ne čutim potrebe, da bi svoj
čas in svoje moči trošil za primitiven diletantizem«.
Sanjarjenje
o avtohtonosti Slovencev ima med ljubitelji že dolge korenine.
Morebitnim novim navdušencem bi priporočil, da preden se priključijo
tej druščini preberejo Zbrane jezikoslovne spise I in II
Franceta Bezlaja, kjer bodo spoznali raziskovalni nemir in obsežno
znanje resničnega raziskovalca. V zvezi z našimi predniki pa so
vsekakor zanimive njegove misli, da »… Najstarejši sledovi slovenske
jezikovne individualnosti segajo v čas pred približno dva tisoč
leti …« (Etyma slovenica. Razprave SAZU VII, 1970, 155-181,
181) in »… Slovenščina je mešanica različnih praslovanskih
migracijskih tokov in vsaj za enega med njimi se da sklepati,
da se je že pred začetkom preseljevanja narodov odtrgal iz praslovanske
skupnosti in se šele kasneje spet pomešal z mlajšimi plastmi.
Ne vemo, kdaj in kje se je to dogajalo …« (Posebnosti slovenske
leksike. Besede z začetnim g-. Jezik in slovstvo XVI, 1970-71,
229-234, 234). S tem v zvezi na nekem drugem mestu zapiše
(navedeno po spominu), da se je moralo že nekaj stoletij pred
znanimi slovanskimi selitvami po Evropi potikati neko neznano
slovansko pleme, ki je pustilo sledi v slovenski leksiki. To in
nič drugega.
Različna
ljubiteljska društva imajo pravico do svobodnega delovanja, vendar
njihovi izdelki ne sodijo v prilogo Znanost. Če si hoče
Delo ohraniti ugled, naj objavlja le prispevke, ki jih je
že ovrednotila uradna znanost z objavami v uglednih revijah.
Dr.
Ladislav Placer, Ljubljana
Novi dokazi o svetolucijski kulturi?
Čet
12.01.2006
Na območju Grgarja-Grašišča nad
Novo Gorico te dni arheologi novogoriškega zavoda za varstvo kulturne
dediščine pod vodstvom Patricije Bratina še vedno izkopavajo tam,
kjer naj bi v kratkem postavili steber za visokonapetostni daljnovod.
Lokacija
je arheologom že znana, saj je razglašena za arheološki spomenik,
tokratna priložnost pa je omogočila, da so se raziskav lotili
nekoliko bolj poglobljeno; na žalost bodo odkrili le neznatno
površino. Za kaj več ni sredstev, saj stroške tokratnih del krije
Elektro Primorska.
Toda
že dosedanje odstranjevanje zemlje je spravilo na dan po zasnovi
in obliki presenetljivo dobro ohranjene zidove, ki tečejo po pobočju
od vznožja proti vrhu, in jim za zdaj še ne morejo določiti pravega
namena, niti postaviti datacije vse do radiokarbonskih preiskav,
čeprav domnevajo, da gre za več kot 3000 let stare zgradbe. Po
vsem sodeč je to eno od prazgodovinskih gradišč, ki jih je precej
po Istri, na Krasu in tudi v Posočju. Sedanja izkopavanja verjetno
odkrivajo zgolj periferne obrambne naprave, bati se je, da je
bil dobršen del najdišča v dolgih tisočletjih poškodovan med vojnami
ali ob različnih gradnjah.
Vsekakor
je to izkopavanje še enkrat potrdilo, da je širše območje Banjške
planote prvovrstno in še skoraj povsem neraziskano arheološko
območje. Nekatere bolj ali manj naključne (tudi depojske) najdbe
pričajo o pomembnih prometnih povezavah tod čez med zgornjim Jadranom
in Italijo ter osrednjo Evropo.
Drugačni
odgovori o preteklosti
Vendar
gre tokrat za še nekaj več! Svetolucijska kultura v Posočju je
pomembna kulturna razvojna stopnja v tem delu Evrope, obenem pa
njeno proučevanje omogoča inventiven pogled na davno dogajanje
in ponuja drugačne odgovore o preteklosti od dosedanjih. Mednarodni
strokovnjaki opozarjajo, da je širše območje »svetolucijske kulture«
še slabo in predvsem necelovito proučeno, zlasti pa (neupravičeno)
nezadostno odmevno v svetu tudi zato, ker je bilo v njeno proučevanje
vloženih premalo sredstev, kar seveda ne zmanjšuje dragocenega
prizadevanja tistih, ki so le vzdrževali in ohranjajo zveznost
z začetnimi in dokaj primitivnimi raziskovanji že v 19. stoletju.
Ob
tem se je zanimivo tudi vprašati, kdo so bili davni prebivalci
Posočja, ali je to sploh mogoče ugotoviti? In kaj še sodi v zemljepisnem
smislu v krog »svetolucijske kulture«?
Akademik
France Bezlaj v svojem temeljnem delu, Etimološkem slovarju
slovenskega jezika (ESSJ), obravnava Banjšice pod geslom toponima
Benetke, izvedenke so Benečija, Benečan, pridevnik benečanski;
v 16. st. Benetki (Trubar), Benezhani (Bohorič), v 18. st. Benetki
(Megiser) itd., zanje pa je po Bezlajevem mnenju izhodišče ime
antičnega ljudstva Veneti, pisano tudi Venethi, Venedi, Venadi
ipd. In tudi imena Banjšice, Bate, Baske so venetskega izvora.
Drugi akademik, Karel Oštir, povezuje grško zapisano Antoi, latinizirano
Antae, ime za enega od slovanskih ljudstev Anti, z Vety. Jezikoslovec
Tine Logar izhaja za Bate, Baske na Banjšicah iz slovanskega Vętę
= Anti ali iz nekega kasnega refleksa za Veneti. Tako se nam razgrinjajo
strokovna izhodišča za te toponime, ki jih različni avtorji po
eni strani povezujejo z Anti in Slovani, po drugi strani pa z
Veneti, med katere bolj ali manj odkrito postavljajo enačaj. Takšna
dejstva bi govorila za sklepanje, da je bila latinizacija našega
ozemlja v rimski dobi zelo površna in omejena v glavnem na rimske
vojaške centre z okolico. France Bezlaj sklene: »Ime vasi Baske
na Banjšicah lahko razložimo glasoslovno samo iz vętьskę
k etniku Venti, verjetno Veneti ali morda slovansko Anti.« Tudi
Pellegrini-Prosdocimi uvrščata svetolucijske napise med venetske.
Ta
iztočnica ima zelo globoke korenine ter nadvse pomembne in vznemirjajoče
posledice, kar je povezano tudi z imenom Karla Oštirja, vrhunskega
jezikoslovca, enega največjih, a nekam zamolčanih slovenskih znanstvenikov
v dvajsetem stoletju, ki je raziskoval megalitske jezike (kot
jih je sam poimenoval!), kakršne so govorila »predindoevropska«
ljudstva v Evropi pred davnimi tisočletji … Njegova dognanja je
po mojem mnenju vsekakor mogoče smiselno vzporejati in nadgraditi
s sodobno teorijo kontinuitete Maria Alineija (in drugih) o genezi
Indoevropejcev ter po njegovih predpostavkah tudi že o neolitski
prisotnosti Slovencev v vzhodnih Alpah. Zadnje je mogoče navezati
s teorijami Giuseppeja Sergija o praslovanskem izvoru latinščine
in Giovannija Semerana o akadsko-mezopotamskih (tako imenovanih
mediteranskih) kulturnih vplivih na evropski prostor.
Pomembna
vloga Posočja
In
na koncu najvažnejše, na kar napeljujejo najnovejša izjemno pomembna
arheološka odkritja v Grgarju in že prejšnje (tudi depojske) najdbe:
če te povežemo z najstarejšo piščaljo v Divjih babah, nedaleč
od tod in hkrati v neposredni bližini Svete Lucije – Mosta na
Soči, kjer je zibelka svetolucijske kulture, tik pod planoto Banjšice,
za katere po mnenju priznanih znanstvenikov obstajajo jezikoslovni
in zgodovinski razlogi, da jih pripišemo Venetom in z veliko verjetnostjo
Antom – če ne gre pri teh dveh imenih kar za sinonim. In potem
še najdba najstarejšega kolesa na svetu na Ljubljanskem barju,
ki v funkcionalnem, geografskem, kulturnem in drugih pogledih
tvori del celovitega in kontinuiranega kulturnega območja na slovenskem
ozemlju. Marsikaj nam dovoljuje (za nekatere sicer nesprejemljivo)
sklepanje, da so bili govorci megalitskih jezikov (Karel Oštir),
a tolmačeni v smislu teorije kontinuitete (Mario Alinei, Marcel
Otte, Xaverio Ballester, Alexander Häusler, Glauco Sanga, Gabriele
Costa itd.), tudi neposredni predniki Slovencev, ki so živeli
že najpozneje v mlajši kameni dobi (neolitiku) na sedanjem ozemlju
ter po vseh vzhodnih Alpah. Posočje pa je imelo v teh dogajanjih
pomembno mesto! Ob zadnjih
izkopavanjih v Grgarju moramo biti nadvse zadovoljni. Upajmo,
da bo to spodbudilo ustrezno ministrstvo in druge državne ustanove
za financiranje sistematičnega in celovitega raziskovanja svetolucijske
kulture na širšem prostoru.
Lucijan Vuga, Nova
Gorica
