Avtor je mnenja, da je ena glavnih nalog slovenske etnomuzikologije v prihodnosti ugotavljanje etnogeneze slovenskega naroda. Na osnovi novejših raziskovanj slovenske ljudske glasbe vse bolj kaže, da so nekatere zgodovinske razlage lahko vprašljive. V slovenski ljudski vokalni glasbi so namreč ohranjeni prežitki iz različnih časovnih obdobij in na njihovi osnovi lahko ugotavljamo (ne)povezanost naše ljudske glasbene kulture z drugimi kulturami Evrope in širše. Avtorju se zdi, da je eden glavnih ključev za ugotavljanje teh povezav ljudska glasba Rezijanov, dela v Italiji živeče slovenske manjšine, ki bi s svojo arhaičnostjo lahko kazala podobo glasbeno-kulturnih povezav med danes različnimi narodi Evrope.
Robert Vrčon
Veliko krat se sprašujem, kakšen je smisel etnomuzikološkega raziskovalnega dela.
Mar je to zgolj objavljanje posnetega gradiva s komentarji o melodičnih,
ritmičnih in besedilnih značilnosti naše ljudske glasbe, ali naj poskuša
etnomuzikologija ugotavljati, kakšne so povezave med posameznimi ljudskimi
glasbenimi kulturami, kakšne so razlike in podobnosti in zakaj je do njih
prišlo?
Že Valens Vodušek je v svojih razmišljanjih
spoznaval, da je objektivno ugotavljanje medsebojnih vplivov in primerjanje
ljudskih glasbenih kultur zelo težko. Po eni strani se prav pri tem tudi
znanstveniki težko otresejo čustvenih in narodnostno pobarvanih vplivov, po
drugi strani pa so težave še stvarnega in metodičnega značaja. Vodušek je
mnenja, da je za vsako primerjanje, npr. sosednjih kultur, potrebno poznavanje
gradiva na obeh straneh njunega stikališča. Pogoj za to je, da so taki
stikališčni pasovi že temeljito raziskani, gradivo pa zbrano z objektivnimi,
sodobnimi metodami (magnetofonski posnetki) ter ustrezno objavljeno. Drugi pogoj
je že izdelana klasifikacija in tipologija pojavov in po možnosti raziskava
njihovega zgodovinskega razvoja. V etnomuzikologiji sta po njegovem
klasifikacija in tipologija za večji del glasbenih pojavov šele v začetni fazi.
Vendar je šele po izvedeni tipologiji mogoče ugotavljati geografsko razširjenje
in frekvenco pojavov in v naslednji stopnji raziskave sklepati na smeri
njihovega razširjanja. [1]
Problem nastopi že pri pojmu slovenske ljudske glasbe saj slovensko
etnično ozemlje v tem oziru ni v celoti homogeno, poleg tega pa združuje ljudska
glasba v sebi različne razvojne in stilne plasti. Kljub temu pa sem mnenja, da
so izvori naše ljudske glasbe in petja vendarle skupni, ne glede na to, da so
najrazličnejše okoliščine pripeljale do nekaterih pojavov, ki nas pogosto
navajajo na napačna sklepanja.
Pri raziskovanju naše ljudske glasbe lahko
ugotovimo, da je naše ljudsko petje tesno povezano z drugimi oblikami ljudskega
petja med slovanskimi ljudstvi, posebej še tistimi na severu in zahodu, kaže pa
nam na nekoč tesno povezanost tudi z ljudskimi kulturami, ki jih danes ne
prištevamo med slovanske. Postavlja se nam torej vprašanje, kako je do tega
prišlo? Vsekakor je veliko možnosti, da je na vseh področjih v Evropi, ki so si
v ljudski glasbi sorodna, prisotna neka skupna osnova, ki jo lahko imenujemo
tako ali drugače, npr. evroazijska arhaična, kot jo je pojmoval Alan
Lomax [2] , ki je pa
etnično še vedno ne moremo opredeliti. Ali je v povezavi s
staroslovansko, ali morda z venetsko, ki je v zadnjem času
vedno bolj aktualna, bo pokazal morda še čas in prihodnja intenzivna
raziskovanja. Dejstva so namreč naslednja: med evropskimi ljudstvi poznajo
večglasje vsa slovanska ljudstva medtem, ko je pri drugih evropskih narodih
ta način zaslediti le sporadično. Nekatere Voduškove primerjalne raziskave
metroritmične strukture ljudske glasbe slovanskih narodov kažejo na veliko
povezanost med našim najstarejšim ljudskih pevskim izročilom in tistim pri
drugih slovanskih narodih. [3] Gre tudi za
povezanost večglasnega načina petja, s tetratonskimi in pentatonskimi
melodijami, ki se pojavljajo v zvezi s skupnimi metričnimi in ritmičnimi
vzorci.
Ravno tako nas novejša spoznanja prepričujejo, da je naše ljudsko
petje večinoma avtohtono, neumetno in je, kot je ugotavljal že Vodušek, samo v
novejši plasti čutiti vpliv umetne glasbe in glasbe drugih narodov (predvsem gre
za nemški vpliv).
Vprašanja, ki se najpogosteje pojavljajo pri
raziskovanju, tako ljudske glasbe in petja kot tudi pri raziskovanju drugih
delov ljudske kulture, so povezana z ugotavljanjem prežitkov t. im.
"staroselskih kultur". Vse prevečkrat se je namreč dogajalo, da so
etnologi, sociologi in celo arheologi, svoja spoznanja, bodisi
hote ali nehote, prilagajali trditvam zgodovinarjev. Ti pa so
zgodovinske interpretacije naslonili več ali manj na pisane vire, še posebej
velja to za zgodovinopisje prejšnjega stoletja, pri tem pa so premalo, ali sploh
ne, vključevali v svoje zgodovinske razlage spoznanja zgoraj omenjenih, za
zgodovinopisje še kako pomembnih, ved. Seveda niso imeli v prejšnjem stoletju
raziskovalci ljudske glasbe na razpolago nikakršnih tehničnih pripomočkov, s
katerimi bi to zvrst ljudske kulture ustrezno beležili in jo nato natančno
raziskovali. Zato so bile njihove trditve rezultat zelo omejenih spoznanj, s
takimi spoznanji pa si tudi zgodovinopisje ni moglo dosti
pomagati.
Stanje v etnomuzikologiji je danes precej drugačno, tako v
tehničnem kot v metodičnem pogledu. Nihče si več ne upa trditi, da je naše
večglasje rezultat nemškega vpliva, ko so raziskave pokazale, da je izvorno
mnogo starejše in v teh starejših oblikah predvsem v nikakršni povezavi z
germanskimi narodi. Prav tako si danes nihče ne upa trditi, da so večglasne
oblike ljudskega petja v Evropi posledica razvoja in nastanka umetnega večglasja
zahodnoevropske kulturne omike, ko so raziskovalci ljudske glasbe dokazali vpliv
v nasprotni smeri in ko so etnomuzikologi vedno znova odkrivali takšne ljudske
glasbene kulture, ki niso bile v nikakršni povezavi z zahodnoevropsko umetno
glasbo.
Zato se mi zdi ena glavnih nalog naše etnomuzikologije v
prihodnosti, ugotavljanje dejanskih vplivov drugih kultur na našo, ki jih pa
nikakor ne smemo že v naprej označiti kot "staroselske". Eden glavnih
ključev za takšne vrste ugotavljanj so po mojem mnenju
Rezijani, v katerih ljudski kulturi vidijo mnogi razikovalci
velik delež nekih "staroselskih" kultur. V zvezi z njihovo ljudsko glasbo se nam
porajajo vsaj tri vprašanja in sicer:
1.) ali so Rezijani
Slovani (Slovenci), ki so ohranili svoj jezik, prevzeli pa domnevno
"staroselsko" (keltsko ali kakšno drugo) kulturo, svojo pa večinoma zavrgli
(izgubili)?
2.) ali so Rezijani domnevni "staroselci" (Kelti ali drugi),
ki so ohranili svojo ljudsko glasbeno in drugo kulturo in pri tem prevzeli jezik
Slovanov (Slovencev)?
3.) ali so Rezijani Slovani (Slovenci), ki so
ohranili svojo glasbeno in drugo kulturo ter svoj
jezik?
Pritrdilen odgovor na prvo vprašanje
se mi ne zdi mogoč. Tako jezik, kot ljudsko glasbo Rezijanov smatramo za izjemno
arhaično, kar vse kaže ne samo na zaprtost Rezije do okoliškega sveta v
geografskem smislu, temveč tudi na zaprtost in konzervativnost v kulturnem
smislu. Čeprav je splošno znano, da so Rezjani veliko potovali po svetu za
zaslužkom s pomočjo svojih stroritvenih dejavnosti, je ostala njihova ljudska
glasba domala nespremenjena še prav do danes. To kaže na izjemno vztrajnost pri
ohranjanju lastnih kulturnih vrednot. Ni torej popolnoma jasno, kako bi lahko
nek narod, ki je sicer nagnjen k izjemno trdovratnemu, trmastemu vztrajanju pri
ohranjanju vsega svojega, nekoč v preteklosti oz. ob domnevni "priselitvi",
nenadoma in izjemoma, popolnoma zavrgel svojo prejšnjo ljudsko kulturo in
vztrajal z enako intezivnostjo pri ohranjanju na novo prevzete. Poleg tega bi ta
narod spremenil samo en del svoje kulturne dediščine, jezik, ki je sicer vedno v
tesni povezavi s petjem, pa bi ostal domala nedotaknjen, kar je popolnoma
nerazumljivo.
Prehod ene kulture v drugo je možen samo, če sta si ti dve
kulturi med seboj podobni oz. kot pravi B. Nettl, če sta med
seboj kompatibilni. [4] V tem primeru je
težko določiti, kaj je dediščina enega ali drugega naroda in bi bila trditev, da
je npr. pentatonika v Rezijanski ljudski glasbi nek ostanek "staroselske"
ljudske kulture (pod pojmom, ki se uporablja še vedno v naši zgodovinski in
drugi literaturi, in pomeni predslovanska, če se seveda strinjamo s trditvami o
slovanski priselitvi v 6. stol. n. št.). Že Vodušek je v svojih
raziskavah ugotovil, da je arhaično jedro, iz katerega se je mogla razviti naša
tetra- in pentatonika tisto s tremi toni. "Pesmi s takim arhaičnim jedrom pa
smo odkrili šele pred petimi leti v Reziji ob severo-zahodnem robu Slovenije. In
ne samo to: take pesmi niso v Reziji nobena redkost, temveč tvorijo celo večino
(skoro dve tretjini) vsega rezijanskega pesemskega repertoarja," je zapisal
Vodušek. [5]
Ravno tako se mi zdi iz navedenih razlogov nemogoč pozitiven odgovor
tudi na drugo vprašanje. Tudi v tem primeru bi šlo za spremembo
oz. prehod samo enega kulturnega segmenta. Ostane nam še tretje
vprašanje na katerega, se mi zdi, je pritrdilni odgovor
možen.
Kaj pa če so nekateri teh prežitkov, ki jih zasledimo v
najstarejši plasti naše ljudske glasbe, resnično prišli v našo ljudsko kulturo
od drugod? Tudi to je mogoče, vendar se moramo zavedati, da je t. im.
akulturacija oz. stapljanje različnih kultur izjemno dolgotrajen
proces, ki je poleg od že omenjene kompatibilnosti odvisen še od nešteto drugih
dejavnikov. Vzemimo samo primer Uskokov v naši Beli krajini, ki po vseh
stoletjih še vedno vztrajajo pri svoji ljudski glasbi in svojem jeziku. Podobnih
primerov je seveda povsod po svetu nešteto.
Dejstvo je torej, da nek
narod svoje ljudske kulture ne spreminja kar iznenada (vsaj v preteklosti je
bilo to gotovo mnogo počasneje kot danes, v času modernih komunikacijskih
sredstev) ter da prehajajo značilnosti ene ljudske kulture v drugo izjemno
počasi in selektivno. Mar lahko na tej osnovi sklepamo na morebitno večstoletno
slovansko-keltsko sožitje, ki bi edino lahko pustilo sledove medsebojnih vplivov
in, ki ga moramo postaviti potemtakem vsaj pol tisočletja pred začetek našega
štetja ter se s tem odpovedati uveljavljeni teoriji o "priselitvi" v 6.
stol. n. št.
Viri:
[1]
Valens Vodušek: Slovenska ljudska glasba ob dotiku s kulturami sosednjih
narodov, Osnutek referata za simpozij v Bovcu; ZVV, mapa št. 6 (hrani GNI ZRC
SAZU, Novi trg 5, Ljubljana).
[2] Alan Lomax: Nuova ipotesi sul
canto folkloristico italiano nel quadro della misica mondiale, v "Nuovi
Argomenti", št. 17/18, Roma 1955/56 (citirano po R.Leydi: Musica popolare
...).
[3] V. Vodušek: Značilnosti
slovenskih ljudskih napevov, O tujih vplivih na slovensko pesem; Radijska
oddaja; ZVV, mapa št. 5.
[4] Bruno
Nettl: Theory and Method in Ethnomusicology, New York 1964, str. 172.
[5] V. Vodušek: Slovenska ljudska
glasba ...; ZVV, mapa št. 6.
To make a Link on your Website,
copy and paste the HTML text below in your page.
Preview:
Wednesday, 25 April 2007
Povzetek Avtor je mnenja, da je ena glavnih nalog slovenske etnomuzikologije v prihodnosti ugotavljanje etnogeneze slovenskega naroda. Na...
© 2009 - Veneti.info
| Next > |
|---|
