Etimološki slovar, Snoj 2009

Izšel je Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen avtorja Marka Snoja. Gre za zelo obsežno delo, ki se seveda za temu primerno ceno (60€) prodaja na malodane vseh knjižnjih policah. Avtor sicer že v uvodu prizna, da je uspel obdelati le 17% slovenskih krajevnih imen, a nas bolj kot to zanimajo njegova izvajanja. Spet smo namreč priče, kako ugledni in razgledani pisec iz kakršnegakoli že razloga in brez kritičnega pristopa podpira večini sprejemljive domneve.

Avtor: Robert Petrič

Seveda povsod njegovega dela ne gre zavračati, saj se v knjigi nahaja večina zelo zanimivih, koristnih, nekaj celo novih izvajanj. A ne moremo mimo vtisa, da se drugače misleče z njihovo neomembo preprosto zavrne. To je avtoritativen način, ki bi ga, v tako majhnem znanstvenem krogu kot ga imamo v Sloveniji, le stežka označili za primeren odziv strokovnjaka.

Navedel bom nekaj morda najbolj zanimivih primerov:

Pod geslom Banjšice najprej sicer zasledimo skorajda prepis Vugovih besed, ko avtor jasno prizna, da je izvor imena v imenu ali poimenovanju starih Venetov (mimogrede avtor ves čas slovenjene Venete piše s poudarkom na predzadnji zlog, kar morda ni najbolj primerno).
Na strani 258 nas pričaka eno od številnih presenečenj. Gre za ime Mekinje pri Kamniku, ki ga Snoj izvaja iz osebnega imena Mekinič. Ob tem sicer navede omembe tega kraja iz 12. stol. Minkendorf, 13. stol. Minchendorf in Menkendorf, a ne omenja možnosti, da bi ime tolmačil malo bolj neposredno. V Mekinjah se namreč nahaja veličastni uršulinski samostan, ki je prvič omenjen že leta 1143. In če primerjamo vsa imena z glavno vsebino tega kraja, potem nam je jasno, da je verjetnejša razlaga imena iz premeta slov. menih, pred palatalizacijo verjetno *menik(-je) > mekin(-je)  (nem. Mönch iz katerega tudi München - češko Mnichen). Zakaj tega Snoj niti ne omenja mi ni znano!
Še več - istoimenski kraj Mekinje pri Stični to le še potrjuje. Kot sem izvedel s pomočjo strokovnega sodelavca Muzeja krščanstva na Slovenskem (Stična), g. Marka Okorna, se je Mekinje (navajam) "v povezavi s stiškim cistercijanskim samostanom omenjalo v urbarjih stiške posesti od l. 1505 dalje, saj so bile urbarialno naselje stiškega samostana. V tem urbarju jih zapisujejo kot Minkendorf, v letu 1589, v času stiškega opata Lavrencija Zupana, pa jih zasledimo kot Münkhendorf, leta 1725, ko je samostan vodil opat Aleksander Engelshaus, so pisali Münckhendorff, leta 1752, v času opatovanja Viljema Kovačiča, se v listinah omenja Münkendorff, sredi 18. stol. pa viri omenjajo Minkendorff. Poimenovanje kraja verjetno izvira iz besede menih, torej bi ga lahko iz listinskih virov prevajali vas menihov, ali menišja vas."*

Kar pa je mene osebno še najbolj zmotilo je nedoslednost. Na različnih mestih skorajda ista imena dobivajo različne, celo abstraktne izvore.
Prvi primer česa takega je razlaga imena Pohorje, ki jo najdemo na 316. strani. Resda avtor navaja stare zapisane različice kot so npr. Po(e)cher (1211), Pacher (1359) in Paw(e)cher (1430), a vendarle brez pomisleka poda zelo neverjetno nemško razlago imena, ko zapiše: "izpeljano iz izposojenke iz srvnem. *pochre > nem. Pocher ‘delavec, ki drobi kameno rudo’ ...". Ali je res preveč enostavna razlaga imena iz pogorja, kar Pohorje nedvomno tudi je (Gora-Goren-Koren-Horn)?
Nedoslednost se izkaže ob izvajanju gesla Bohor (prav tako pogorje), ko na 68. strani avtor zapiše, da izhaja "iz osebnega imena *Bohor", namesto, da bi ti dve pogorji povezal v neko smiselno poimenovanje, čemur smo priča pri večini imen na slovenskem.

Za zaključek naj rečem, da bodo pomanjkanje lastne presoje in pretirani predsodki očitno na sceni slovenske strokovne javnosti naredili še precej nepotrebne škode. V tolažbo nam ostajajo neutrudni "nestrokovni" raziskovalci, ki se vendarle upajo odločno postaviti ob rob enoumnju.

*Jože Mlinarič, Stiška opatija 1136-1784.
Jože M. Grebenc, Gospodarska ustanovitev Stične ali njena dotacija l. 1135.