Neverjetna zgodovina
Ali se nam zdi kaj nenavadno, ko izvemo, da se Francija imenuje po združenju staroveških prednemških plemen, v njej se pa govori "romanski" jezik? Zakaj v celotni Avstriji mrgoli "slovanskih" (slovenskih) imen? Zakaj je destvo, da so Slovani včasih poseljevali več kot polovico današnjih ozemelj Nemčije nekaj nenavadnega? Je že kdo pomislil, da je "grški" imperij zrasel s pomočjo "makedonske" vlade? Zakaj "keltske" jezike, ki naj bi v Starem veku preplavljali Evropo najdemo le še na otočju SZ Evrope?Pa kaj nam ni jasno? Na posvetu Revizija ali 100 in 1 izgovor? nam je prof. Štih vse jasno razložil: "Zgodovinar je neizbežno subjektiven zaradi okolja v katerega je vpet" je dejal. Res je, zgodovina ne bo nikoli objektivna! Ne delajmo si utvar. Dokler bodo v znanosti dominirale glave, ki želijo zatreti sklavenskost staroveške Evrope bomo poslušali o albanskih Ilirih, italijanskih Venetih, nemških Vandalih in ameriških Indijancih! Še več - Štih je omenil, da so bile npr. predstave o zgodovini Slovencev iz 19. stol. le plod časa v katerem so nastale. Jaz pa vprašam - ali ni povsem jasno, da so današnje predstave o zgodovini Slovencev povsem zgrešene, vsaj glede na družbeni vpliv ki danes prevladuje?
Prilagam primer: prijateljica iz Italije mi je zadnjič veselo razlagala o pomenu imena njenega rojstnega kraja Padova. Patavium, še iz rimskih časov znano ime, naj bi po tamkajšnjem šolskem sistemu izviral iz priljubljenosti uporabe krompirja (it. patate). Kako prozoren primer zavajanja; saj vendar krompirja v Evropi naj ne bi poznali pred 16. stoletjem, ime Patavium pa se pojavi že za časa Rimskega imperija! Seveda je osnovni koren besede "path", ki je v etimoloških slovarjih označen kot neznanega izvora. Namigujejo sicer, da naj bi bil pojem path povezan z vzponom na stezi (poti), a vendar, zakaj ne besede ne bi izvajali kar iz path, pot, steza? Jezikoslovni heretizem?
In kako je z zgodovino, ki naj bi podlegla različnim skupinskim ideologijam? Nesmiselno je ljudi ločevati po njihovem prepričanju. Prej bi jih lahko delili na SKRAJNEŽE in TOPOGLAVCE. Med skrajneže spadam tudi sam, saj se skoraj z vsemi skrajno dobro razumem, ampak pozor: spadam tudi med topoglavce, ker ne verjamem večini! No, pa na koncu še ta delitev ni uspela ... Morda pa smo ljudje vendarle posamezniki in ne ideološke skupine? Prepustimo se torej kritičnem odprtem duhu (menda nas kot tak najlažje približa željenemu cilju) in sklenimo z mislijo: kaj pa če?


