Venetimt_ignoremt_ignore

Lucijan Vuga na konferenci Evropski staroselci, 10.9.2005 (foto: R. Petrič, Giancarlo Tomezzoli)

Žal nas je mnogo prekmalu in nepričakovano zapustil Lucijan Vuga, neutrudni raziskovalec preteklosti in znanstvenih raziskav, narejenih na temo staroveških evropskih prebivalcev. Zapustil nam je kvalitetne raziskave v svojih knjigah Jantarska pot, Davnina govori ter Megalitski jeziki, v pripravi pa sta izida še dveh novih. Iskreno sožalje v imenu ekipe Veneti.info! Pogrebna slovesnost je bila 12. 4. ob 16h na solkanskem pokopališču. Na posebni strani zbiramo vse prispevke, ki so napisani njemu v spomin. Prosimo pošljite nam jih na e-naslov.

Unfortunately the author of the books Jantarska pot, Davnina govori and Megalitski jeziki, and a tireless researcher of the Veneti, Lucijan Vuga, passed away. The funeral ceremony was held on wednesday, 12.4. at 16.00 pm on the Solkan place of burial. On a special page, we are collecting articles in his memory. Please send them on our e-mail. Wikipedia: Lucijan Vuga Članek v Slovenskih novicah



Spoštovani,

danes, 27. aprila 2006 me je zelo razžalostila vest, da je odšel Lucijan Vuga. Srečala sva se zgolj enkrat, ko sem ga želela osebno spoznati, ko sem prebrala njegovo knjigo "Jantarska pot". Bil je iskriv in ljubezniv sogovornik. Njegovo delo, najin pogovor in nekaj pisem in literature, ki sva si jih izmenjala, so me navdihnili, da sem napisala daljše besedilo, ki sem ga naslovila Pisma prijatelju.
Iskreno sočutje izrekam njegovi družini in vsem njegovim prijateljem in vsem tistim, ki so ga pobliže poznali. S svojimi deli bo ostal večno zapisan v slovenstvu, dokler bomo.

Ana Marija Mayerhold

Pisma prijatelju


Cenjeni prijatelji,

Danes (10/4/06) sem dobil žalostno vest, da je naš prijatelj, pisatelj, prodoren preučevalec nase etnogeneze, odkrivatelj zastrtih strani naše preteklosti, našega jezika, mag. Lucijan Vuga zaspal v večnost - na sprehodu ob Nadiži. Našli so ga šele danes zjutraj! Neverjetno velika izguba za nas vse. Njegovo znanje, njegovi stiki z renomiranimi znastveniki v svetu, njegove ideje to je bilo njegovo neizmerno bogastvo! Žal ni dočakal izida svoje 4 knjige, ki ravnokar prihaja iz tiska! In peta je v pripravi! Njegova dela bodo njegov večen spomenik!

Jože Rant

Dear friends,

I have a very sad news - our excellent and distinghished researcher of the Slovenian and European past, mag. Lucija Vuga suddently passed away, apparently strolling around the river Nadiza (Natisone). His body was found this morning!
His knowledge about ethnogenesis of the Europeans was immense, his linguistic and historical knowledge gave birth to 3 excellent books and the fourth is just ready for distribution and fifth prepared for printing! His loss came just in the moment when academic science in Slovenia is beginning to listen to his proven arguments. His books will remain as an eternal monument and we shall not forget him!

Jože Rant



Solkan, 12.april, 2006

Mag. Lucijanu Vugi,
predragemu sodelavcu na projektu »Korenine slovenskega naroda«,
pisatelju, dramaturgu, raziskovalcu naše davne in zastrte preteklosti, naših izvornih korenin v zadnje slovo in časten spomin

govor dr. Jožeta Ranta, predsednika org. odbora konf. »Korenine slovenskega naroda«

Namesto, da bi se danes z urednikom založbe JUTRO dogovoril še o zadnjih podrobnostih izgleda dveh Tvojih novih knjig »Veneti v Troji« in »Prah preteklosti«, ki sta tik pred tem da izideta in da bi se danes v Ljubljani pogovarjali o našem skupnem nastopu na letošnji oktobrski konferenci Zveze društev zgodovinarjev Slovenije na temo »Mitsko in stereotipno v slovenskem pogledu na zgodovino«, se danes poslavljamo poslednjič od Tebe,dragi Lucijan. Za vse, ki delamo na odkrivanju »Korenin slovenskega naroda«, si bil izvir znanja in spiritus agens novih idej, ki jih je prinesla sodobna teorija kontinuitete o poselitvi indo-evropskega prostora in razvoja indo-evropskih jezikov. Bil si plodovit pisec, saj si v zadnjih leth izdajal knjige hitreje, kot jih je marsikdo lahko prebral! Kot da bi slutil, da si v tekmi z boginjo Usode. To ustvarjalnost Ti je omogočilo predvsem Tvoje bogato znanje, ki si ga pridno nabiral vsaj 30 let! Tvoje odlično poznavanje izsledkov sodobnih raziskav na področju preučevanja indoevropske, evropske in slovenske prazgodovine in paleo-lingvistike, ki si ga kritično prelil v Tvoje knjige »Jantarska pot«, »Davnina govori« in »Megalitski jeziki«, je bistveno obogatilo naše delo in pripomoglo k osvetlitvi počela korenin slovenskega naroda. Tvoja dela berejo in pričenjajo tudi razumeti tudi tisti, ki se še trdovratno oklepajo izključno samo tradicionalnih pogledov na razvoj slovenskega naroda in jezika in ki mislijo, da je o začetkih narodov na evropskem prostoru že vse znano in povedano in da se sedaj raziskujejo le še podrobnosti. Odhajaš torej v trenutku, ko bi Te najbolj potrebovali, da bi v dialogu s tradicionalno usmerjeno znanostjo pri nas prišli do novih skupnih sodobnih pogledov na soodvisen razvoj narodov in poselitve Evrope. Kljub temu, da si bil po izobrazbi magister strojništva, si na področju zgodovinskih in jezikoslovnih raziskav deloval po načelih znanstvenega raziskovanja in si bil odlično seznanjen z sodobno literaturo na področju prazgodovine, arheologije in indo-evropske lingvistike. Po tvoji zaslugi smo spoznali dosežke italijanskih raziskovalcev kot so Devoto, Pellegrini, Prosdocimi, Sergi in svetovno znani Mario Alinei, katerega smo na Tvojo pobudo in na podlagi Tvojega prijateljevanja z njim tudi osebno spoznali ob priliki konference v Kobaridu leta 2003.
V zaslugo Ti lahko štejemo, da se nisi nikoli spuščal v ideološko, politično ali nacionalistično obarvane polemike in osebne dvoboje med t. i. »venetologi« in tradicionalisti. Polemike si vodil z argumenti znanosti in logičnega sklepanja, na katere Ti nasprotniki niso znali odgovoriti drugače kot z molkom.
Ponovno si tudi obudil spomin na nekatere znane domače akademske raziskovalce našega porekla in porekla starodavnih evropskih narodov, katerih dela in dosežki so bili namerno pozabljeni, na silo izbrisani iz spomina. Tu mislim predvsem na svetovno znanega jezikoslovca-indoevropskega lingvista prof. Dr. Karla Oštirja, pa D. Trstenjaka in N. Zupaniča. Ustvaril si tudi ogromen nabor kakih 3000 slovensko zvenečih toponimov, ki so posejani po vsem alpskem prostoru od Francije do Donave in dlje. Tvoj opus del nam bo še dolgo izvir znanja in novih idej.
Zaspal si tam, kjer si dobil tudi največ moči in navdihov za Tvoje delo, na bregu romantične Nadiže, pod skrivnostnim Sv. Volarjem, tam kjer je cvetela Sv. Lucijska kultura, v svetu Banjščic, Breginja, Soče, vse do Timava. Spi večne sanje tam, kjer si največ sanjal in ustvarjal. V imenu članov programskega odbora in mednarodnega programskega odbora konferenc »Korenine slovenskega naroda« pa izrekam naše iskreno sožalje g. soprogi, Tvoji družini in sorodstvu.


Kako zalostna novica! Njegovo delo za slovenstvo je ogromno!
Naj pociva v miru!

Jozica Gerden


Moje sožalje njegovim dragim,

Jože Škulj


Res velika škoda za vse Slovence in Evropejce. Prosim
sporoči moje sožalje.

Mare Hrovat


... Gre za veliko izgubo, saj je (Lucijan Vuga) bil neverjetno ploden pisec, ki se je loteval tudi tem, ki jim v povprečju nismo dorasli. To zlasti kar se tiče popularizacije del tujih avtorjev (Semerano in Alinei). Začuden sem bil nad odporom do tez, ki jih je želel predstaviti slovenski javnosti; ta namreč v polemičnih člankih ni mogel ostati neopažen.

... Sožalje svojcem.

Klavdij Kocjan


Neutrudnega bojevnika in iskalca resnice o davni preteklosti našega naroda, Lucijana Vugo, bomo ohranili v trajnem spominu.
Pomen njegovega dela bodo cenili tudi prihodnji rodovi.


Leopold in Nejc Sever, Ivančna Gorica


Dragi Prijatelji,
Zelo mi je hudo da smo izgubili enega od odličnih spoznavalcev Venetske znanosti. Ravno kar sem pred nekaj tedni prebral vsa njegova dela,
Pravzaprav sem jih preštudiral in se veliko naučil iz njegovih knjig. Bil je zelo precizen. Njegova dela bi zaslužila v vsaki državi veliko akademsko raven in slavo. Velika škoda je, da mu mati Slovenija ni tega priznala tako kot bi morala. Gotovo se bo to zgodilo post mortem, prej ali slej.
Kdo bo nadaljeval njegove zasnute misli in dela? Kot je videti ga je pobralo veliko prezgodaj. Gotovo ni končal vsega kar si je začrtal.


Anton Mavretič, Boston


Žal se pogreba nisem mogel udeležiti, zagotovo pa je smrt Lucijana Vuge huda izguba za tiste ki nam je mar prave slovenske zgodovine. .

Zmago Jelinčič Plemeniti, Ljubljana


Nenadoma in mnogo prekmalu nas je zapustil, vnet raziskovalec, pisatelj in Venetolog Lucijan Vuga. V imenu društva Hervardi izrekamo sožalje njegovim svojcem, hkrati pa Lucijanu Vugi izkazujemo vso dolžno spoštovanje in mu izrekamo priznanje za častno opravljeno delo. Slava mu!

Društvo Hervardi


Smrt Lucijana Vuge me je zelo prizadela, zato sem tudi nekoliko pozen z odgovorom. Zelo mi je žal da je prav ta človek, ki je tako nesebično in z velikimi sposobnostmi delal v korist, ne samo Slovencev, ampak vseh ukaželjnih ljudi na področju zgodovinskih raziskav, moral zapustiti življenje tako nepričakovano in tako zgodaj. Ob branju njegovih del sem spoznal vsaj nekaj njegovega širokega poznavalstva, katero je gotovo velika redkost kjerkoli. Njegove knjige ne bodo nikdar šle v pozabo. Upam da mu bo Slovenija vsaj po smrti naklonila priznanje ki mu pripada.

Sožalje svojcem in prijateljem.

Anton Škerbinc
Boswell BC


CanadaReceive my deepest condolences. Lucijan was one of the rare Slovenian historians who sought for truth. It is very probable that the recent criticisms of politico-historians contributed to his early leaving from this world. It is a very sad moment when one finds out that real truth seekers are treated as "underground movement" and tradition followers and politico-historians are treated as bearers of the "mainstream truth-bearing scholarship". It remains on you and the friends to continue his work and truth seeking spirit.

Robert Hristovski


I am very sad for the departure of our friend Mr. L. Vuga. I would like to convey my deepest symphaty to his family.
Best Regards
Giancarlo Tomezzoli


Revija SRP 73/74

GLINA JE NASH OBRAZ

Glina je nash obraz,
gnetljiva in spremenljiva,
make up dezhevni, prah
za vsakokrat.

IN MEMORIAM

»Zhivljenjepis je nakljuchje, ki mu odtenke dajemo sami.« Tako se glasi prvi stavek zapisa, s katerim se Lucijan Vuga predstavlja na zavihku svoje edine pesnishke zbirke Odtenchje sluchaja (1987). V stavku sta modificirano navzocha naslovna pojma, ki kot genitivna sintagma, sestavljena iz izvirnega neologizma in iz ene najbolj vsakdanjih besed, pomenljivo nakazujeta tako vsebino zbirke kot avtorjevo bivanjsko-ustvarjalno »ideologijo«: gre za (osebne) odtenke v obzorju (sploshne) sluchajnosti. Knjizhica pesmi se zdi kot izgubljena sredi Vugove obsezhne, na razlichna podrochja segajoche bibliografije, toda ker je ves chas poleg drugega pisal tudi poezijo, je ni mogoche jemati kot »nakljuchje«, temvech ravno nasprotno – intenzivnost tega vztrajanja v ozadju potrjuje, da so »nakljuchja« pravzaprav kljuchi do slutenega sistema usodnosti. Tako se znotraj Vugovega opusa kot »kljuchni tekst« pokazhe shtirivrstichna miniatura z naslovom Glina je nash obraz iz drugega dela znachilno urejene zbirke: prvi del pesmi z malimi chrkami brez interpunkcije, drugi del po obichajnem pravopisu. Ta dvodelnost se navezuje na dvobesednost naslova, oboje pa nakazuje mozhnost »bistvenega vpogleda« v avtorjevo bivanjsko (osebnostno) enkratnost in njeno avtorefleksivno ozaveshchenost glede chlovekove »glinaste spremenljivosti« in izrochenosti prahu. Znachilnosti Vugovega pesnishkega idioma: modernistichna hermetichnost, zastrtost z »igro« v jeziku (prim. stil »blizhnjega soseda« pisatelja Sasha Vuge), abstrahirajochi neologizmi (npr. vsakdanjichenje), manj znane besede itd., ob vrhunskem intelektualizmu tudi prvinska ocharanost od narave.

»Dvoumnost« dinamizma dvojnosti ima avtobiografsko podlago: rojstvo na meji slovanstva in romanstva (Solkan, 30. 7. 1939), nenavaden spoj poklicne in ustvarjalne prakse; srednja elektro in metalurshka shola, strojna fakulteta s specializacijo (Anglija, ZDA) v smeri skrajne intelektualizacije (kibernetika – »mislechi stroji«), magister znanosti in univerzitetni predavatelj, ob tem esejist shirokih interesov in izvirni raziskovalec pradavnine slovenske identitete. Od mladih let literarno ustvarjalen, pesmi in krajsho prozo objavlja v mnogih revijah, njegov najbolj markanten literarni dosezhek je zajetna »romansirana kronika« Hisha na meji (2003), izviren pogled na rodni obmejni bivanjski topos in njegove prebivalce skozi zadnji dve stoletji; pred izidom je zgodovinski roman Prah preteklosti (2006). V elektonskem mediju v Knjizhnici Revije SRP so izshle shtiri elektronske knjige: Hisha na meji (2002), Megalitski jeziki (2004), Prah preteklosti (2005), Veneti v Troji (2006). Z dvema radijskima igrama (Shahovska kraljica, Jutri ne bo vremena) in z dramo Medeja (vse troje obj. Revija SRP) sezhe tudi v dramatiko. Jantarska pot (2000), Davnina govori (2003), Megalitski jeziki (2004) in Veneti v Troji (2006) so mogochna knjizhna »kvadriga« kot rezultat polstoletnega »obrobnega«, tiho vztrajnega, znanstveno rigoroznega in esejistichno slikovitega raziskovanja jezikoslovno-arheoloshkih sledov slovenske (slovanske) kontinuitete. Pripravljal je tudi strokovno knjigo s podrochja kibernetike. Vsega skoraj prevech za enega chloveka? Med izletom ob Nadizhi mu je odpovedalo srce (april 2006). Chlanek, ki ga je napisal ob smrti prijatelja-sodelavca, ima naslov Franci Zagorichnik – danes in za vselej (Prim. srech. 1998-206/207), s parafrazo veljaven tudi zanj.

Izbor in opomba Ivo Antich


Slovenske novice, tor. 11.04.2006:

Umrl tam, kamor je najraje zahajal

Za vasjo Robič je na produ ob reki Nadiži v soboto nenadoma odpovedalo srce 66-letnega Solkanca Lucijana Vuge — Košček sveta, kamor je najraje zahajal in kjer ga je doletela smrt, je srčno opisal v romanu Hiša na meji — Ljudje ga pomnijo kot magistra strojništva, ki je na Goriškem opravljal mnogo funkcij, med drugim je bil direktor Cimosa — Z upokojitvijo je našel več časa za svojo strast, proučevanje venetskih korenin — Že maja bo izšla njegova knjiga Prah preteklosti, nato še Veneti v Troji

Tor 11.04.2006
Robič, 10. aprila
Uradno so sporočili, da se je iz začasnega bivališča v vasi Robič v soboto popoldan s kolesom odpeljal 66-letni občan iz Nove Gorice. Svojcem je povedal, da gre do Krejskih korit in prek lesenega mostu do cerkvice svetega Volarja v bližini Kreda in da se vrne v dveh urah. Ker se ni vrnil do 18. ure, so ga odšli iskat vaščani ter v bližini visečega lesenega mostu čez reko Nadižo našli njegovo kolo, prislonjeno na drevo in zaklenjeno. Ker pogrešanega v bližini niso našli, so obvestili policijo. V večernih urah so policisti iz Kobarida, vodnik s službenim psom, gasilci in domačini pregledali okolico, vendar ga niso našli. Zaradi noči in nevarnega terena so ob 1. uri ponoči prekinili iskanje. V nedeljo zjutraj so iskanje nadaljevali, poleg policistov iz Kobarida so sodelovali še vodniki reševalnih psov, pripadniki civilne zaščite, tolminski gorski reševalci, domačini in posadka s policijskim helikopterjem. Kmalu po 12. uri je eden od njih za vasjo Robič ob strugi reke Nadiže našel pogrešanega mrtvega. Zdravnik zdravstvenega doma v Tolminu je ugotovil, da je možu nenadoma odpovedalo srce.

Povsem zraven
Robičan, ki je pomagal iskati pogrešanega Lucijana Vugo, nam je povedal, da so bili vsi zelo presenečeni, ko so ga našli na produ za grmičjem, vsega kakšnih deset metrov od kraja, kjer so se zjutraj zbrali in se od tam podali v iskanje: »Prečesali smo južni del, drugi pa severnega na območju okrog svetega Volarja. Ko smo bili v robovju, je iz zraka iskal tudi helikopter. Raziskali smo in že menili, da je Lucijana po gozdnih poteh neslo kam naprej. Pa ni nikjer nič kazalo, da bi tam hodil. Ko je iz okoliških zvonikov zazvonilo poldan, kakšne četrt ure čez, so pa rekli, da so ga našli. Niso povedali, ali živega ali mrtvega. Iz tega smo že vedeli, kako je z njim.«
Vaščani so imeli radi Lucijana, šteli so ga za svojega. Bil je mož sovaščanke Brede. V hišo številka 3 tik ob cesti, ki pelje skozi vas iz Kobarida proti mejnemu prehodu in kjer je bila nekoč znamenita gostilna Titovih (tako je bilo ime enemu izmed prednikov), sta se zakonca rada vračala.
»Zidarjenja, sadjarjenja, vsega se je lotil. Samo delal je,« izvemo in še več: »Čisto vse ga je zanimalo – narava, kamni, zgodovina, arheologija. Okrog svetega Volarja so ga zanimale razne luknje. Tam zadaj je Pelerinčeva jama, nad njo pa še ena luknja, ki ga je še posebno zanimala. Pisal je venetske knjige, zato ga je vse to vleklo.«
Poudari: »Žena je, ko smo ga iskali, imela moralo, je upala ves čas.«

Zaljubljen v Nadižo
Lucijan se je rodil 30. julija 1939 v Solkanu, ima še mlajšega brata Alda. Otroška leta so mu, tako kot vsem Primorcem, zaznamovali težki časi pod Italijo. Vojna leta je preživel s starši v Gorici. Ko so po vojni določili državno mejo, se je vsa Vugova družina vrnila v Solkan.
Lucijan je končal elektro šolo v Cerknem, potem še srednjo metalurško v Ljubljani. Živel je skromno kot mnogi iz njegove generacije, za današnje pojme izjemno skromno, brez štipendije. Delal je in študiral. Diplomiral je na strojni fakulteti, kjer je tudi magistriral.
Njegova prva zaposlitev je bila na Gostolu, nato je delal v Iskri Avtoelektriki, od koder je šel v Cimos za direktorja. Od tam na novogoriški izvršni svet, v Primex in Iskro Delto. Upokojitev je dočakal na Združenju podjetij za strojegradnjo v Ljubljani.
Vseskozi ga je, še iz mladih let, zelo zanimalo leposlovje. S svojimi črticami in pesmimi je sodeloval v menda vseh pomembnejših literarnih revijah. Leta 1987 je izšla njegova zbirka pesmi Odtenčje slučaja. Predvajali so njegovo radijsko igro, pred tremi leti je izšel njegov zgodovinski roman Hiša na meji. Govori prav o tej hiši v Robiču, od koder je v soboto, ne da bi vedel, odšel zadnjič k Nadiži.
»Bil je zaljubljen v to rečico, ki z zahoda priteče iz Breginjskega kota in se pri Robiču ostro obrne proti jugu v Furlanijo. Njen dokaj dolg, a umirjen in skoraj ravninski tek po širokem belem produ ji segreje bistre, zdravilne vode, da je kopanje v njej pravi užitek, sončenje na obrežnem pesku, obdanem z zelenilom do vrhov okoliških hribov, pa pomiri še tako vznemirjeno dušo,« opisuje Vuga v svojem romanu prelestni kraj, ko še ni mogel niti slutiti, da bo prav tam umrl, in nadaljuje: »... po stezici navzgor proti cerkvici sv. Volarja, ki čepi na polici, ki se je naredila ob vznožju Mije tik nad Nadižo. To je, sodeč po najdbah, morala biti že kamenodobna naselbina, saj je pod njo, tik ob reki, dolga podzemna jama, ki jo je Nadiža predrla nekoč v davnini in kjer so tudi izkopali starinsko lončevino in druge reči, h katerim so ljudje takoj dodali tudi zlato, ki da so ga čuvale Krivopete ... Kasneje so iz ostankov gradišča zgradili cerkvico, posvečeno sv. Hilariju, pogosto čaščenemu v teh krajih, v ljudski govorici sv. Volarju, od koder je lep razgled na strugo Nadiže in čez robijske strehe do Starega sela in še dlje do Kobarida.«

Ob venetskih koreninah
Če o smrti sploh lahko človek reče, da je lepa, potem je usoda Lucijanu naklonila izjemno milost. Umrl je tik ob vasi, ki jo je neizmerno vzljubil, ob reki, ki jo je oboževal, pod bregom s cerkvijo svetega Volarja, ki jo bodo obnovljeno slavnostno spet odprli prav prihodnje dni. Domačin nam je rekel, da na velikonočni ponedeljek.
Sojenice bi mu lahko naklonile le več let.
Vse, kar je bilo v zvezi s Primorsko, ga je privlačilo. Kjer so snovali njene razvojne poti, tam je bil kaj hitro zraven. Ta ljubezen do rodne pokrajine in naroda je nemara porodila njegovo veliko zanimanje za venetsko zgodovino. V ljubljanskem Trubarjevem antikvariatu je nekoč odkril knjigo italijanskega zgodovinarja, ki je marsikaj iz preteklosti dojemal drugače od uradnih krogov. Vuga je začel beležiti in zbirati vse, kar je osvetljevalo zgodovino drugače, a obenem smiselno in logično. Četudi je bil pozoren na nelogičnosti uradnih zgodovinarjev, se je pri delu naslanjal na manj znane, a prav tako akademske ugotovitve. Upokojitev mu je ponudila več časa za te vsebine, tako je napisal knjige Jantarska pot (izšla je leta 2000), Davnina govori (2003), Megalitski jeziki (2004). Natanko čez mesec dni, 11. maja, založba napoveduje predstavitev Vugove knjige Prah preteklosti. Do poletja pa bo izšla še Veneti v Troji.
Da bi dočakal izid zadnjih dveh, avtorju ni bilo naklonjeno.
Vsi, ki so ga imeli radi in spoštovali, bodo Lucijana Vugo pospremili na zadnjo pot v sredo ob 16. uri na solkanskem pokopališču.


Vladimir Jerman