"MITSKO IN STEREOTIPNO V SLOVENSKEM POGLEDU NA ZGODOVINO"
"Mythical and Stereotypic in the Slovenian View on History"

Poročilo/Report

Replika na prispevek prof. dr. Petra Štiha, Robert Petrič

Replika na prispevek prof. dr. Petra Štiha, mag. Vinko Vodopivec

Robert Petrič, nedelja 22/10/06

33. zborovanje Zveze zgodovinskih društev Slovenije
MITSKO IN STEREOTIPNO V SLOVENSKEM POGLEDU NA ZGODOVINO
Replika na prispevek prof. dr. Petra Štiha »Miti in stereotipi v podobi starejše slovenske nacionalne zgodovine«, ki je izšel tudi v zborniku zborovanja.

Robert Petrič
C. v kostanj 7
Si-1119 Ljubljana
gsm: 041 481 597
Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.

 

Uvod in Slovenci

Žal mi je, da po branju prispevkov prvih treh referentov na letošnjem 33. zborovanju Zveze zgodovinskih društev Slovenije ni prišlo do javne razprave. Kot sem zvedel, naj bi to z odločitvijo preprečil programski odbor. Zato bi pričel z razpravo kar preko medijev.

Najprej bi se želel pomuditi pri podnaslovu referata dr. Štiha »Nacionaliziranje zgodovine pri Slovencih«. Veseli me, da se vendarle ruši nekatere, nekoč trdne, okope. Tako je moč, pod zgoraj omenjenim podnaslovom, zdaj brati o predstavah in ne več toliko o dejstvih. Vsebinska previdnost in umik razprave na področje terminoloških podrobnosti sta tukaj prišla še kako prav, se pa s tem deloma onemogoči vrednotenje dosedanjih »spoznanj«. Vprašanje, ki se postavlja je: ali se na ta način ne ustvarja ozračja nekakšne neoprijemljive zgodovine, ki onemogoča posege v ostala zacementirana spoznanja, hkrati pa tako tudi razvrednoti nekatera kritična mnenja iz opozicije?

Navsezadnje nas lahko natančnejši pogled na zgodovino pripelje do dejstva, da ima vsaka alpska vas svoje samostojno poreklo. In verjamete ali pa ne, če zadevo malce filozofsko razstavimo, to celo drži! Skrbi me le smiselnost tovrstnih analiz.

 

Terminologija

Str. 38 (navedbe so iz zbornika 33. zborovanja): »Med etničnimi in jezikovnimi skupnostmi je torej potrebno narediti distinkcijo.«
Stavek, s katerim se lahko le strinjamo. Vprašanje je le na kakšen način lahko to naredimo in kaj lahko s tem dosežemo. Primernost nekakšnega univerzalnega ključa bi prišla pod vprašaj takoj, ko bi se (šablonsko) lotili analiziranja dveh sorodnih, kaj šele oddaljenih kultur.

Delna rešitev se skriva v prečiščenju in previdnejši rabi terminologije.
Npr. beseda narod izhaja iz pomenskega korena rod, rodbina in nakazuje, tako kot njena ustreznica v latinščini (nationem, natio), predvsem na krvno sorodstvo neke večje, celovite skupine ljudi. Medtem pa razlaga izvora grške besede ethnos nakazuje predvsem na kakršnokoli združenje ljudi, etimološka interpretacija protogermanske besede za današnji Volk, folk pa kaže na vojaško organizirano združbo*. Ali ne bi bilo zato primerneje, namesto besede etnos, v večih primerih uporabljati pójem jenos (γένος), ki bolj ustreza našemu izrazu narod, ali pa še bolje, dosledno uporabljati kar slovensko ustreznico?

V slove(/a)nskem primeru je bilo razumevanje pojma narod verjetno v večji meri povezano tudi z jezikovno sorodnostjo. Po najbolj razširjeni razlagi naj bi prav samo ime Slovan – Sloven izhajalo iz besede slovo (beseda), kar pa bi lahko v teh kulturah nakazovalo na sodelovanje obeh pojmov – etnije in jezikovne skupnosti – pri razumevanju pojma narod. Glede na uporabo drugačnega, militantnega pojma, pa bi lahko sklepali, da je bil odnos med etnijo in jezikovno skupnostjo pri nekdanjih Germanih bistveno drugačen.

Kritika in spremembe pa morajo vsebovati tudi veliko mero doslednosti in previdnosti. Navajanja kot npr. raziskave Franceta Bezlaja, da naj bi ime Slovenec nastalo šele enkrat po letu 1000, so nadvse vprašljiva. Izvor obeh imen Slovan in Sloven – Slovenec ostaja še vedno skupen. Dvomim, da ga je moč artikulirano deliti na dve samostojni jezikovni razvojni osi. Četudi, pa bi bilo slednje izvedljivo, nam že samo pojav oddaljenih različic - Slovenci (Slovaki), Słowincy (severna Poljska), Slovieni (Novgorod) – namiguje na zgodnejšo genezo imena samega. Ob tem ne bi želel razpredati o različicah kot sta Sloven, Slawe, in ki se v slovenščino prevajata (z namenom distinkcije, dvomim pa, da tudi zgodovinsko utemeljeno) s Slovan.
Če zavoljo doslednosti, za besede Sclaueni, Sclauenicus, Sclavorum, ipd., nebi smeli uporabljati prevoda Slovenci / slovenski, potem mora ista zapoved veljati tudi za prevod teh imen v Slovani / slovanski. Zato predlagam, da se vprašanje tovrstnih imen (vsaj) začasno reši z navajanjem oblik, zapisanih v izvirnikih. Nikoli ne vemo, kje se bo našel vir, ki bo tehtnico prevesil na to ali na ono stran. Tako bi namesto Grafenauerjevih naslovov »... karantanskih Slovencev« in »... Karantanenslawen« dobili karantanske Sclavone, Slawene, ipd., nikakor pa zgolj karantanske Slovane, kot se to zdaj skuša uveljaviti.

 

Zemljevidi, meje, interpretacije

Za zemljevid Slovencev iz dela M. Kosa (Zgodovina Slovencev) sem prebral, da: »zbode v oči, da v prikazu stanja v 20. stoletju meja med Slovenci in Hrvati na Kolpi in Sotli sploh ni označena in je vse skupaj prikazano kot enotno »današnje jugoslovansko etnično ozemlje«. Tega seveda ni težko razložiti in je posledica dejstva, da je knjiga izšla v času šestojanuarske diktature jugoslovanskega unitarizma, ki je zapovedoval obstoj enega jugoslovanskega naroda.« (Str. 34)
Težava je v tem, da nihče ne ve, kje bi mejo sploh lahko zarisali. Temu vprašanju pa se je tudi na nek način modro ogniti. Sicer pa bi nam širok pojem slovenstva v izročilu (npr. A. Vramec, »Szlouenzka« Kronika) lahko služil kot podlaga za tovrstno namensko nebuloznost.

Str. 39: »... so Slovenci v srednjem veku kot fatamorgana: vidimo jih, govorimo o njih, v resnici pa jih ni bilo!«
Še dandanes se obmejni prebivalci sami, kljub svoji slovenščini najbližji govorici, ne uvrščajo med Slovence. Med ostanek kakšnega prebivalstva bi jih potemtakem lahko umestili? Ali ne priča to le v prid dejstvu, da državotvornost nanje ni imela tako močnega vpliva? Tamkajšnji obstoj današnje slovenske države namreč ni sporen! Kako si lahko potem dovolimo primerjati državotvornost srednjeveške Karantanije, v obdobju, kjer pokrajine v alpskem svetu niso bile ravno med seboj povezane, s preostalimi vojaško organiziranimi, agresivnejšimi etničnimi skupinami predalpskih pokrajin? Prav Bodinov opis ustoličevanja vojvoda v Karantaniji (Les six liveres de la République, 1576, str. 129) lahko kaže na manj agresivno, »demokratično« skupnost, v kateri ljudje niso vselej bili prisiljeni izražati etnične pripadnosti.

Ko smo že pri Bodinovem opisu ustoličevanja, ki so ga nekateri opisali kot enega temeljev ameriške Deklaracije o neodvisnosti (1776), naj citiram še to: »Za takšne interpretacije ni prav nobene zgodovinske opore, ...« (Str. 35)
Ali so potem oznake Thomasa Jeffersona (»očeta« prej omenjene deklaracije) prav na tej 129 strani (in še na dveh drugih mestih) izvoda Bodinove knjige, ki je hranjen v filadelfijskem muzeju, slučajne?

 

Sklep

Da, zares, stópimo korak ali pa dva nazaj in dopustimo možnost ponovne evaluacije zgodovinskih podatkov. Ampak ali to ne pomeni, da moramo iz učnih načrtov izbrisati še marsikaj drugega, med drugim tudi nesrečno predstavo o priselitvi Slovanov v 6. stoletju?

V tej repliki nisem želel komentirati vseh trditev avtorja, želel sem le začrtati smernice nadaljnjih razmišljanj. Zanima me namreč, kako bomo dosegli, da bodo prav to (čiščenje pred svojim pragom) pričeli udejanjati v znanstvenih ustanovah ostalih evropskih »narodov«! Dotlej se namreč s takšnimi stališči, kot smo jih lahko zasledili na tem, 33. zborovanju, postavljamo v vlogo (ne)diplomatskih kavalirjev, ki s svojo prepravično zadržanostjo le še pripomorejo k rasti apetitov tistih, ki nanje gledajo z vrha piramide. Namesto tega bi bilo smiselno počistiti z mitiziranjem in stereotipizacijo v okviru celotne evropske zgodovine, tega pa žal (zaradi naše prevelike znanstvene obzirnosti) še nismo sposobni.

________

*Online Etymology Dictionary (http://www.etymonline.com/index.php?search=folk&searchmode=none)
folk
O[ld].E[nglish]. folc "common people, men, tribe, multitude," from P[roto].G[er]m[ani]c. *folkom (cf. O.Fris[ian]. folk, M[iddle].Du[tch]. volc, Ger. Volk "people"), from P.Gmc. *fulka-, perhaps originally "host of warriors;" cf. O.N[orse]. folk "people," also "army, detachment;" and Lith. pulkas "crowd," O.C[hurch].S[lavonic]. pluku "division of an army," both believed to have been borrowed from P.Gmc.

 


 

mag. Vinko Vodopivec, 25/10/06

Onemogočena razprava na 33. zborovanju Zveze zgodovinskih društev Slovenije
MITSKO IN STEREOTIPNO V SLOVENSKEM POGLEDU NA ZGODOVINO
Replika na prispevek prof. dr. Petra Štiha kot bi jo podal na zborovanju

mag. Vinko Vodopivec

V četrtek 10.10.2006 sta v dopoldanskem sporedu zborovanja Zveze društev zgodovinarjev Slovenije v Kranju potekala dva značilna dogodka. Najprej protokolarni del z otvoritvijo in pozdravnimi govori, nato pa strokovni del s tremi uvodnimi predavanji, ki so se neposredno nanašala na temo zborovanja. Za uvodnimi predavanji bi morala slediti splošna razprava, ki bi morala odgovoriti na vodilno temo zborovanja, pa ni bila niti predvidena. Kasnejše razprave na posameznih skupinah ne morejo nadomestiti splošne razprave na podano temo zborovanja, saj se obravnavajo posebne teme in splošna razprava o podanih uvodnih referatih tam nima mesta niti pomena. Ker bi bila moja razprava bistven prispevek k zgodovinski stroki jo podajam pisno vodstvu zborovanja, prof. dr. Petru Štihu in javnim glasilom.

Spoštovane gospe in gospodje, sem Vinko Vodopivec magister gradbenih znanosti in vodja ter predsednik projekta Korenine slovenskega naroda, ki je izdal že štiri zbornike iz mednarodnih konferenc, peti pa je v tisku. Zborniki podajajo vsebine, ki so bistveno povezane z zgodovinsko stroko zato je prav, da se stroka z našimi dognanji seznani in vredno sprejme, napačno pa z dokazi zavrže. Žal se to dosedaj še ni zgodilo, zato tako vodstvo tega zborovanja, kot vsakega posameznika seznanjam, da smo vedno odprti za strokovno soočenje tako v strokovnih kot v javnih krogih.

Najprej velja pohvala uvodničarjem, ki so vsi po vrsti ugotavljali, da je tudi v zgodovinski stroki mnogo mitskega in stereotipnega in da že samo to zavedanje odpira pot k bolj znanstvenemu delovanju zgodovinarjev. Žal sem tudi v uvodnih predavanjih opazil še mnogo mitskega in enostranskega, zato naj se dotaknem le dveh bistvenih točk, narod in jezik:

Problem naroda je bil opredeljen izjemno ozko in to iz stališča sedanjega razumevanja tega pomena. Tako nategovanje sedanjega videnja prav gotovo ni ustrezno za srednji vek, še manj za antiko in sploh ne za še starejša obdobja človeških skupnosti. Že slovenski izraz narod izhaja iz roda, ta pa je prisoten že v najstarejši človeški zgodovini in se je oblikoval včasih bolj včasih pa manj tudi kot večja skupnost. Dejstvo je, da so take skupnosti, ki so jih povezovale skupne značilnosti vedno obstajale in so predstavljale tudi narod v manjšem obsegu. Od moči teh skupnih značilnosti in velikosti njenih vplivnih območij lahko bolj ali manj govorimo tudi o narodni ali morda bolje jezikovni pripadnosti, kot tisti vsesplošni povezovalni značilnosti, ki praviloma najbolj opredeljuje posamezen narod.

Poudarjeno je bilo, da je prav jezik tista značilnost, ki najbolj opredeljuje posamezen narod, prav tako pa nam lahko jezikovne študije največ spregovore o nekdanji jezikovni in s tem narodni pripadnosti. O tem govori že slovenski naziv za nemce, saj so to tisti, ki so za nas nemi, torej nerazumljivi in obratno za slovane in slovence, ki slovijo, torej govorijo nam razumljivo. V omenjenih zbornikih je posebna teža posvečena prav jezikovnim raziskavam, saj so v evropskem prostoru mnogi venetski in etruščanski napisi, ki jih strokovnjaki po njihovih lastnih izjavah ne razumejo, so pa vsaj nekateri razumljivi povprečno izobraženemu slovencu, saj še po 2500 letih ohranjajo slovanske in slovenske značilnosti.

Kot vodja tako pomembne skupine sem se javil na razpis za to zborovanje s prispevkom Jezikovne in druge primerjave, vendar je bil moj referat zavrnjen z obrazložitvijo, da ni skladen s temo zborovanja. To kar lahko razumem, saj bi spregovoril tudi o mitskem in stereotipnem v našem zgodovinoslovju in ne le splošno v slovenskem pogledu na zgodovino. Žal je z zavrnitvijo nastala velika škoda predvsem zgodovinski stroki.

V referatu so podatki, ki so vam zgodovinarjem večinoma neznani:

1. Po primejavi 15 slovanskih, 4 germanskih in 6 romanskih jezikov je ugotovljena največja povezava slovanskih jezikov s Sanskrtom in še večja z Vedskimi jeziki, kjer izstopa ravno Slovenščina kot izrazito arhaični jezik in tudi jezik z najtesnejšimi povezavami z ostalimi slovanskimi jeziki.

2. Pri strokovni primerjavi najbolje ohranjenega etruščanskega zapisa na zlatih Pyrgijskih ploščicah s 320 črkami, so obravnavani po isti metodi štirje do sedaj najboljši prevodi in sicer dva v italijanščino in dva v slovenščino. Italijanska prevoda dosegata manj kot 5% verjetnosti, slovenska pa kar več kot 65% verjetnosti.

3. Podrobna primerjava najstarejšega venetskega napisa obravnava po enega grškega, nemškega in italijanskega ter dva slovenska prevoda. Italijanski in nemški prevod dosegata manj kot 10%, grški zaradi slučajne podobnosti pa kar 18%, medtem ko slovenska prevoda presegata 85%. Obe navedeni primerjavi podajata tako odlične rezultate, da jih ni mogoče omalovaževati, ampak le sprejeti ali s strokovnimi boljšimi prevodi ovreči.

4. V referatu sem opozoril tudi na tako imenovani Rimski problem, ki je prav v naši zgodovinski stroki razviden mit, ki je v nasprotju z znanstveno etiko, vendar sprejet kot znanstveno neoporečno dejstvo. Poenostavljena značilnost tega mita je, da je vse pomembno na naših tleh rimsko, vse ostalo iz naše starejše zgodovine pa je nepomembno.

5. Še večja izguba za zgodovinsko stroko pa je v tem, da ravno slovenska strokovna javnost različne skupine kamor nedvoumno spada tudi naš projekt Korenine slovenskaga naroda, ima še vedno za mitske in stereotipne. Prav zato bi bila ravno naša prisotnost na tem posvetovanju z značilnim naslovom, in uvrščenim referatom dokaz, da se tudi stanje v zgodovinski stroki izboljšuje. Ob zavrnjenih referatih in nedovoljeni razpravi na posvetovanju neposredno po podanih uvodnih referatih, ki so obravnavali tako pomembno temo kot je razločevanje mitov od zgodovinskih in drugih dejstev pa je znak, da je zgodovinska stroka še vedno lastni ujetnik.

Hvala za vašo pozornost in pričakujem takojšnjo strokovno razpravo o navedenih pripombah, podatkih in predlogih.

mag. Vinko Vodopivec