Od nekdaj se je tradicija verovanj prenašala iz roda v red, ne glede na nove prihajajoče smernice. Tako se v krščanstvo potihoma prikradla kopica naukov, ki so poganskega izvora.


Sveta Trojica/The Holy Trinity

mt_ignore:

Podoba Trojice, 15. st.
Museo Bardini, Firence


-The Illustrated Bible Dictionary: »Besede Trojica v Bibliji ni najti ... uradno svojega mesta ni našla v cerkveni teologiji vse do 4. stoletja.«

- New Catholic Encyclopedia: [Trojica] »ne izhaja ... naravnost in neposredno iz božje besede.«
»Nauka o sveti Trojici S[tara] Z[aveza] ne uči.«

- The Catholic Encyclopedia: »V [biblijskih] pismih ni niti posameznega termina, v katerem bi bile tri božanske osebe omenjene skupaj. Beseda τρίας [tri´as] (ki so jo v latinščino prevedli s trinitas), najdemo šele pri Teofilu iz Antiohije okoli leta 180 n. št. ... Kmalu zatem se pri Tertulijanu pojavi v latinski obliki trinitas.«

- Trinitas-A Theological Encyclopedia of the Holy Trinity: »Vendar pa iz te rabe [nekateri so kasneje uporabljali Tertulijanove pojme, da bi opisali Trojico], ne smemo sklepati prenaglo, kajti [Tertulijan] teh pojmov ni rabil pri trinitarski teologiji.«

- The Encyclopedia of Religion: »Današnji teologi soglašajo s tem, da hebrejski del Biblije ne vsebuje doktrine o Trojici.«

- Edmund Fortman, The Triune God: »Stara zaveza ... nam ne pripoveduje nič takšnega, kar bi izrecno kazalo na troedinega Boga, ki bi bil hkrati Oče, Sin in Sveti duh, ali kar bi bilo s tem vsaj posredno povezano. ... Nobenega dokaza nimamo, da bi katerikoli sveti pisatelj vsaj posumil na obstoj [Trojice] v božanstvu. ... Tudi če bi [v »Stari zavezi«] hoteli videti domnevo, predpodobo ali »zakrito znamenje« troedinosti [božanskih] oseb, bi to pomenilo, da gremo preko besed in namenov svetih pisateljev.«



Neumrljiva duša

- New Catholic Encyclopedia (1967, Vol. XIII, pp./str. 449, 450/452, 454):  »V S[tari] Z[avezi] ni cepljenja med telesom in dušo. Izraelec je videl stvari konkretno, videl jih je celovite, tako, da je imel človeka za osebnost in ne za sestavljanko. Termin nepeš, čeprav preveden z našo besedo duša, nikoli ne označuje duše, ločene od telesa ali posameznika. ... Termin [psy•khe´] iz N[ove] Z[aveze] je pomensko ustrezen besedi nepeš. Lahko pomeni življenjsko počelo, življenje sámo, ali živo bitje.«

»Krščanski koncept duhovne duše, ki jo je Bog ustvaril in vdahnil v telo ob spočetju, da je s tem človek postal živa celota, je plod dolgoletnega razvoja krščanske filozofije. Šele z Origenom [umrl pribl. 254 n. št.] na Vzhodu in svetim Avguštinom [umrl 430 n. št.] na Zahodu, je bila duša zasnovana kot duhovna substanca, in se je iz njene narave oblikovala filozofska misel. ... Njegov [Avguštinov] nauk ... veliko dolguje neoplatonizmu (vključno z nekaterimi pomankljivostmi).«

- Encyclopaædia Britannica (1976, Macropadia, Vol. 15, p./str. 152): »Hebrejski termin za \'dušo\' (nefesh, tisto kar diha) je uporabljal Mojzes, ... , [in je] označeval \'živo bitje\' in je enako uporaben tudi za nečloveško bitje. ... Uporaba besede psyche (\'duša\') je v Novi zavezi primerljiva z nefesh.«

- The Jewish Encyclopedia (1910, Vol. VI, p./str. 564): »Verovanje, da duša obstaja še po smrti telesa, je prej stvar filozofskega in teološkega razmišljanja kot pa preproste vere, in na ta način tudi nikjer v Svetem pismu ni razložena.«

- Dictionnaire Encyclopédique de la Bible (Valence, France; 1935, edited by Alexandre Westphal, Vol. 2, p./str. 557): »Koncept nesmrtnosti je posledica grškega mišljenja, medtem ko upanje na vstajenje pripada judovskem mišljenju. ... Po Aleksandrovem zavzetju je judovstvo postopoma prevzelo grške zamisli.«

- Presbyterian Life (May 1, 1970, p./str. 35): »Neumrljivost duše je grška predstava, ki se je oblikovala v starodavnih skrivnostnih kultih, dovršil pa jo je filozof Platon.«

- Plato’s “Phaedo” ( Secs. 64, 105, Great Books of the Western World , 1952, R. M. Hutchins, Vol. 7, pp./str. 223, 245, 246): »Ali verjamemo, da obstaja nekaj takega, kot je smrt? ... Ali ni to ločitev duše od telesa? Biti mrtev je izponitev tega; ko duša živi sama zase in je osvobojena telesa, telo pa je osvobojeno duše, kaj je to drugega kot smrt? ... Ali duša dopušča možnost smrti? Ne. Torej je duša neumrljiva? Da.«

- The Religion of Babylonia and Assyria (Boston, 1898, M. Jastrow, Jr., p./str. 556): »Problem nesmrtnosti je, kot smo lahko videli, resno pritegnil pozornost babilonskih teologov. ... Ne ljudje, niti voditelji verskih misli se niso nikoli mogli sprijazniti z možnostjo popolnega uničenja tega, kar je enkrat že obstajalo. Smrt je bila prehod v drugo obliko življenja.«



Čaščenje matere Božje

Trojica z Marijo,
Collegiate of Montréal, Francija


The New Catholic Encyclopedia (1967, zv. IX, str. 337) »V grško govorečem svetu sta, za časa evangelista, besedi [adelphói in adelphái, iz Mateja 13:55, 56] pomenili polnokrvnega [telesnega] brata ali sestro in bi ju grški bralec razumel v tem smislu. Proti koncu 4. stol. (ok. 380) je Helvidij v delu, ki je zdaj izgubljeno, poudaril to dejstvo, da bi opozoril še na druge Marijine otroke poleg Jezusa in bi jo tako dal za vzor materam večjih družin. Sv. Hieronim, ki ga je gnala vera v cerkveno izročilo o Marijinem večnem devištvu, je napisal traktat proti Helvidiju (l. 383) v katerem je razvil razlago ... ki je še vedno zelo priljubljena med katoliškimi učenjaki.«

Katoliški duhovnik Andrew Greeley (The Making of the Popes 1978, str. 227.) pravi: »Marija je eden najmočnejših verskih simbolov v zgodovini zahodnega sveta ... Simbol Marije krščanstvo neposredno povezuje s starodavnimi verovanji v boginjo-mater.«

The Cult of the Mother-Goddess (E. O. James, New York, 1959, str. 207) poudari zanimiv podatek o kraju, kjer se je potrdilo Marijo kot Božjo mati: »Efeški koncil je bil sklican leta 431 v baziliki Teotokos. Če kje, potem so naziv ‘Božja roditeljica’ najlažje podprli tu, v mestu, ki je slovelo po svoji vdanosti Artemidi in Diani, kot so ju imenovali Rimljani. Tu so za njuno podobo rekli, da je padla iz nebes, v senci veličastnega svetišča posvečenega ‘Veliki Materi’.«

The New Encyclopædia Britannica: »Čščenje Božje matere je dobilo svoj zagon, ko je kršanska cerkev, pod vlado Konstantina postala državna, in so se poganske množice usmerile v cerkev. ... Njihova pobožnost in verska zavednost je bila skozi tisočletja oblikovana preko oboževanja boginje ‘velika mater’ in preko čaščenja ‘božanske device’, razvoja, ki je izhajal vse od priljubljenih Babilonskih in Asirskih verovanj.«

Encyclopædia of Religion and Ethics citira W. M. Ramsay-a: »izkazovanje časti devici Mariji v 5. stol. v Efezu je bila v resnici stara poganska oblika čaščenja device Matere v Anatoliji.«

The New International Dictionary of New Testament Theology: »Katoliška predstava ‘matere Božje’ in ‘kraljice neba’ čeprav kasneje kot N[ova] Z[aveza], vendarle nakazuje na zgodnejše versko-zgodovinske korenine na Vzhodu. ... V kasnejšem čaščenju Marije najdemo mnogo sledi poganskega oboževanja božanske matere.«

Théo—Nouvelle encyclopédie catholique: [Črne Device] so izgleda bile namenjene prehodu k Mariji, iz ostankov priljubljene vdanosti Diani ... ali Kibele.«

The New Encyclopadia Britannica: »Pojem [boginja-mater] se je uporabljal tudi za tako raznolike podobe kot so bile t. im. kamenodobne Venere in za devico Marijo.«


Uporaba križa kot simbola krščanstva


mt_ignore:De cruce libri tres, Justus Lipsius

Po Lewisovem in Shortovem latinskem slovarju je osnovni pomen besede crux drevo, okvir ali druge lesene priprave za usmrtitev, na katere so zločince pribili ali obesili. Posamezen kol se je imenoval crux símplex. Njegova upodobitev je prikazana v knjigi Justusa Lipsiusa (1547-1606) "De cruce libri tres" (Antwerpen, 1629, str. 19).

V Enciklopediji Britannici je križ opisan kot glavni simbol krščanske religije. Grška beseda, ponavadi prevedena s križ, je staurós, kar označuje »pokončen kol ali drog«. The Companion Bible (London, 1885, dodatek št. 162) pravi: »[Staurós] nikoli ne pomeni dveh kosov lesa, sestavljenih pod katerimkoli kotom ... Nič v grščini [v Novi zavezi] niti ne namiguje na dva kosa lesa.«

The Imperial Bible-Dictionary (P. Fairbairn, London, 1874, zv. I, str. 376): »Grška beseda za križ [staurós], pomeni palico, pokončen kol ali letev, na kar je lahko karkoli obesimo, ali ga uporabimo za zakoličenje dela zemljišča. ... Izgleda, da je celo med Rimljani beseda crux (iz katere izhaja naša beseda križ) sprva pomenila le pokončen kol.«

V drugih svetopisemskih besedilih se uporablja grško besedo xýlon za smrtonosno orodje pri usmrtivi Jezusa. (Ap. dela 5:30; 10:39; 13:29; Galačanom 3:13; 1 Pet. 2:24) Ta beseda preprosto pomeni »hlod, palica ali deblo«.

A Greek-English Lexicon (Liddell and Scott, Oxford, 1968, str. 1191, 1192) definira besedo xýlon takole: »Posekan les, pripravljen za uporabo, drva, hlod, itn. ...kos lesa, hlod, tram, drog, ... gorjača, palica ... kol, na katerega so nataknili kriminalca ... živ les, drevo.«

Das Kreuz und die Kreuzigung (Hermann Fulda): »Povsod, za javno usmrtitev, ni bil na voljo kraj z drevesi. V tla so zabili navaden tram, nanj pa za dvignjene roke in čez noge privezali ali pribili razbojnike.«

Šele v četrtem stoletju je cesar Konstatin vpeljal križ kot krščanski simbol. The New Catholic Encyclopedia: »Križ najdemo tako v pred-krščanskih, kot tudi v ne-krščanskih kulturah.«

The Non-Christian Cross, (J. D. Parsons, London, 1896, str. 23, 24): »V številnih spisih, ki oblikujejo Novo zavezo, v izvirni Grščini, ni niti enega stavka, ki bi vsaj posredno dokazoval, da je uporaba staurósa, uporabljenega v Jezusovem primeru, bila karkoli drugega kot običajen staurós; še manj pa, da bi šlo ... za dva kosa lesa, zbita skupaj v obliki križa. Nemalo nas učitelji zavajajo, ko prevajajo besedo staurós iz grških spisov v naš jezik kot križ, brez pazljive razlage, da je to ni bil prvoten pomen besede v času apostolov, ampak je ta pomen beseda dobila šele mnogo kasneje. Ta pomen je kljub pomanjkanju dokazov postal uveljavljen, če sploh, le zato, ker so iz nekih razlogov domnevali, da je bil prav staurós, na katerem je bil umorjen Jezus, v takšni obliki.«

Encyclopædia Britannica (1946, zv. 6, str. 753): »V skoraj vseh delih sveta so našli raznovrstne predmete označene s križi, datirane daleč pred krščanskim vekom. V Indiji, Siriji, Perziji in v Egiptu so našli brezštevine primerke ... Uporaba križa, kot verskega simbola, v predkrščanskem času in med pogani, se lahko označi kot skorajda univerzalna, in je bila v mnogih primerih povezana s nekakšno obliko naravnega čaščenja.«

An Expository Dictionary of New Testament Words (W. E. Vine, London, 1962, str. 256): »Njegova oblika [prečenega križa] ima izvor v staroveški Kaldeji in v bližnjih krajih, tudi v Egiptu, kjer je bil uporabljan kot simbol boga Tamuza (v obliki skrivnostne črke Tau, začetnice njegovega imena). Do srede 3. stol. n. št. so cerkve nekatere nauke krščanske vere predelale ali pa zavrgle. Da bi povečali ugled odpadniškega cerkvenega sistema, so v svoje cerkve sprejeli pogane, ne da bi jim bilo treba prenoviti svoje verovanje, dopustili so, da so v glavnem obdržali svoje poganske znake in simbole. Tako je bil Táv ali T v svoji najbolj pogosti obliki, z nekoliko spuščeno prečko, sprejet kot kristusov križ.«

The Cross in Ritual, Architecture, and Art (G. S. Tyack, London, 1900, str. 1): »Čudno, a vendar je res, da je dolgo pred rojstvom Jezusa in še zatem, v deželah, ki se jih cerkveni nauki niso dotaknili, križ veljal za sveti simbol. ... Grškega Bakhusa, tirskega Tamuza, kaldejskega Bela in nordijskega Odina, so vse njihovi podaniki simbolizirali z napravo v obliki križa.«

The Worship of the Dead (Colonel J. Garnier, London, 1904, str. 226): »Križ v obliki ‘Crux Ansata’ ... so, kot znamenje svoje moči kot duhovnikov boga sonca, nosili v rokah egiptovski duhovniki in visoki kraljevi svečeniki in ga imenovali ‘znak življenja.’«

A Short History of Sex-Worship (H. Cutner, London, 1940, str. 16, 17): »Različne oblike križa najdemo na večini egiptovskih spomenikov in nagrobnikov, mnogi strokovnjaki pa jih imajo za bodisi simbol falusa [podoba moškega spolnega organa] ali spolnega odnosa ... V egiptovskih grobovih so našli crux ansata [križ s krogom na vrhu] tik ob falusu.«

The Companion Bible (dodatek št. 162; tudi The Non-Christian Cross, str. 133-141): »Te križe so uporabljali kot simbole babilonskega boga sonca ( ) in so se najprej pojavili na nekem kovancu Julija Cezarja, med letoma 100-44 pr. n. št., nato pa še na kovancih, ki jih je leta 20 pr. n. št. koval Cezarjev naslednik (Avgust). Na Konstatinovih kovancih je bil najbolj pogost simbol ( ); toda ta isti simbol je uporabljen brez obdajajočega kroga in s štirimi enakimi kraki, vodoravnimi in navpičnimi; ta simbolj so še posebej slavili kot ‘Sončno kolo’. Potrebno je povedati, da je Konstatin častil sonce in ni pristopil k ‘cerkvi’, dokler ni, kot trdi legenda, videl na nebu takšnega križa.«

New Catholic Encyclopedia (zv. IV, 1967, str. 486): »Prikaz Kristusove odrešilne smrti na Golgoti se ne pojavlja v simbolični umetnosti prvih krščanskih stoletij. Zgodnjim kristjanom se je, pod vplivom Staro-zavezne prepovedi uporabe rezanih podob, upiralo že samo naslikati predmet Gospodovega trpljenja.«

History of the Christian Church (J. F. Hurst, zv. I, New York, 1897, str. 366 ), nanašajoč se na prvo stoletje pravi: »Takrat ni bil v uporabi ne križ in tudi nikakeršen material, ki bi ga predstavljal ne.«