Merjasec, Retija

V knjigi Grška zgodovina, izdana v Ljubljani (2003), ki jo je napisal Rajko Bratož je tudi poglavje v zvezi z mitološkimi izročili, ki se nanašajo na današnji slovenski prostor in bližnjo okolico. Zelo pozorno sem preučil mitološko ustanovitev »Viruna« na Gosposvetskem polju, ki ga je pred 1000 leti opisal bizantinski leksikograf »Suidas« v katerem sporoča aitiološko legendo o nastanku imena noriškega mesta Viruna.

Avtorja: Dimitrij Kebe/Anton Perdih
 
I.

Suid pravi da je: »njihovo deželo (Norik) /…/ nekoč pustošil merjasec, ki so ga poslali bogovi. Vsi so ga skušali pokončati, vendar je bil ves trud zaman. Naposled je merjasca pokončal en mož in ga dvignil na ramena. Podobna zgodba se pripoveduje tudi o Kalidonu. Noričani so (tedaj) v svojem jeziku poklicali moža (z besedo) ˝Berounous˝, to je vir unus (en mož). Od tod je mesto ˝Berounous˝ (Virunum) dobilo svoje ime.«
O mitološki ustanovitvi Viruna na Gosposvetskem polju poleg Suida, Bratož omenja še dva avstrijska zgodovinarja, ki sta to izročilo analizirala, in sicer Gerhard Dobesch in Herbert Grassl. V obsežnejši prvotni obliki je tudi rokopis iz Pariza (Cod. Paris. gr. suppl. 607A). Ta spis neimenovanega grškega avtorja je bil prvič objavljen že leta 1872, vendar je bil malo opažen. Zapis neimenovanega avtorja naj bi bil po mnenju H. Grassla Alexandros Polyhistor iz Mileta, ki je živel v Rimu v Ciceronovem času (1. stol. pr. n. št.).
Po Bratoževem viru naj bi ˝Berounous˝ po latinsko pomenil "vir unus", v slovenskem prevodu pa to pomeni "en mož". Iz tega sledi nemogoč sklep, da so Noričani že pred prihodom Rimljanov govorili latinsko. Seveda to ni bilo tako.

Merjasec, naselje na Brinjevi gori pri Zrečah. Datacija: 1. st. pr. n. št.
Omeniti je potrebno še, da je kar nekaj starejših zgodovinarjev prištevalo Noričane med Ilire oziroma tudi k veji Venetov. Ti so; Procopius, Jordanes, Nestor, Kiepert, Tomaschek, Jan Kollar, Davorin Martin Žunkovič, Davorin Trstenjak in nobelov nagrajenec Theodor Mommsen.

Staro ime za Gosposvetsko polje se imenuje »SVEVŠKO POLJE« in tu poleg je stalo glavno mesto Noričanov.

Polje lepo, polje Gosposvetsko,                                     Naš bil nekdaj je ves ta raj,
dežele Koroške ti cvet!                                                      očetom našim domovina:
Kaj pomeni kamen stari v tebi,                                        tuj narod tod se širi zdaj,
svedok iz neznanih nam let.                                             naš raj je tujcev zdaj lastnina.
 
Tu volili smo sami si kneza,                                             (Gregorčič)
kmet sam mu vso dal je oblast,
narod sam iz sebe mu predaval
moč žezla in krone je čast.
(Aškerc)
 
Kako cenjen je bil prašič pri Noričanih in pri Keltih je razvidno tudi iz številnih kipcev merjasca najdenih široko po Evropi. Tudi na področju antične Retije, pri kraju Gutenberg – Balzers (današnji Liechtenstein), kjer je bilžrtveni kult rodovitnosti so našli med drugimi predmeti kipec merjasca. Retija je mejila na Norik. Prav tako je noriško mesto Virun slovelo kot versko središče Norika.
 
II.

Z grškimi črkami zapisana beseda Berounous bi se z našo latinico zapisala Berunus. Če izpustimo latinsko končnico, ki označuje moški spol v ednini, ostane beseda Berun. Zgodba bi bila torej lahko tudi: "... Noričani so (tedaj) v svojem jeziku poklicali moža Beruna ..."

Ko so kasneje to zgodbo pravili pravkar prispelemu rimskemu upravniku, bi bili lahko povedali tudi takole: "... In potem je prišel en mož, Berun, ..." kar bi bil prevajalec prevedel kot "... ... vir unus, Berunus, ... ..." Za Latinca sta Vir unus in Berunus skoraj istozvočna in bi se odločil za tisto, kar mu je bilo bliže in mu je nekaj pomenilo, torej Vir unus. Ker pa je šlo za kraj in ne moža, je pač odločil, da naj bo to ime Virunum. Taka razlaga ima svoj smisel zlasti, če vemo, kako so naši zahodni sosedje prihajali do svojih poimenovanj nekaterih naših gora in krajev.

Vendar, stvar s tem še ni končana. Namreč, ime Berun v slovenščini nekaj pomeni. To je človek, ki nabira, pobira in bere plodove. Po drugi strani pa je skoraj istozvočen s slovanskim bogom Perunom. Iz tega dvojega bi sledilo naslednje: Sam dogodek se je najverjetneje zgodil v neolitiku, v zgodnjem času uvajanja poljedelstva. Tedaj so poleg novoprišlih ali od njih priučenih poljedelcev v okolici živeli še nekateri, vendar mnogo manj številčni, lovci/nabiralci. Zaradi načina preživljanja so morali biti ti lovci/nabiralci telesno krepkejši kot poljedelci, da so lahko preživeli. Zlasti pa so bili bolj vešči lova divjih živali, posebno tistih najbolj nevarnih. In poljedelci so jih za razlikovanje od sebe, imenovali Berune. Ti Beruni so po zgodbi sodeč govorili isti jezik kot poljedelci. In ta jezik očitno ni bil ne latinski ne grški. Niti zakarpatski. Pač pa bi lahko bil praslovenski. Zgodba o rešitvi pred merjascem je šla potem iz roda v rod. Sčasoma, ko lovcev/nabiralcev ni bilo več, se je pozabilo, na kaj se ime Berun nanaša in nastala je postopna sprememba dojemanja, kdo oz. kaj je Berun: junak > polbog > bog Berun > bog Perun. (Beseda Perun v slovanskih jezikih nima ustreznega pomena. Bog, ki je v zvezi s peresi, perutnicami, perutnino, pranjem?)

Pa imamo možno povezanost vsaj od neolitika do današnjih dni. Povezanost vsaj od neolitika, če ne že od paleolitika je poudaril že Mario Alinei: »…zavreči moram eno od najbolj absurdnih posledic tradicionalne kronologije o \'prihodu\' Slovanov na ogromna ozemlja, na katerih danes živijo. Edini logični sklep je lahko ta, da je južna veja Slovanov najstarejša ter da sta se iz nje razvili zahodna in vzhodna veja Slovanov na različne načine in morda v različnih časih… Danes le manjšina strokovnjakov podpira teorijo o poznem preseljevanju Slovanov… Domnevno \'slovansko preseljevanje\' je povsem nevzdržno. Slovanska prisotnost na ozemlju, ki se skoraj povsem ujema s tistim, na katerih danes živijo, je obstajala nepretrgoma od kamene dobe … Slovani so (skupaj z Grki in drugimi balkanskimi ljudstvi) razvili poljedelstvo … poljedelsko mešano gospodarstvo, značilno evropsko, ki je kasneje omogočilo rojstvo grške, etruščanske in latinske urbanizacije. Germanska ljudstva so prevzela poljedelstvo od Slovanov …«.

Kako to, da se podobna zgodba, kot ta o Berunu na Koroškem, pojavlja tudi na egejskem področju? Z vidika današnjega stanja, pa tudi s stanja pred 2500 leti, je mogoča le razlaga, ki jo beremo v omenjenih delih. Če pa upoštevamo stanje daleč pred mikenskim in grškim časom, v zgodnjem času uvajanja poljedelstva, pred okoli 7000 do 8000 leti, ko so živeli ali se naseljevali na vseh teh področjih ljudje istega ali podobnega (protoslovanskega) izvora in uveljavljali poljedelstvo, pa postane razumljivo, da so doživljali podobne stvari in vedenje o tistih od njih, ki so bile zanje najpomembnejše ali najbolj presenetljive, prenašali iz roda v rod.

Zato vse kaže, da se je to glavno mesto Noričanov prvotno imenovalo Berun in ne po latinsko Virunum.