Avtor: Robert Petrič

Ker se moje delo večkrat javno omenja sem se odločil, da bom skušal vsaj delno razložiti svoj položaj in cilje kot urednika projekta Veneti.info.

Petrič je njihov
Najprej bi želel razčistiti dvome z enostavno izjavo, da delujem sam, neodvisno in se močno trudim, da ne bi podlegel subjektivnim pogledom vplivnih posameznikov. Vselej, že od mladih nog sem rad razmišljal po svoje. Ne vidim razloga, in ga tudi ni, ki bi me ideološko polariziral - takšen vpliv ima zame le moč resnice. Naj se vse izkaže na vesoljnem torilu kot resnično ali pač ovrže kot zmota. Da je to zares moje vodílo posredno kažejo nekateri izrazi nenaklonjenosti s strani zagovornikov priseljevanja in tudi avtohtonistov (sic!).
Seveda večinoma moje delo doživlja odobravanje in tudi številne pohvale, do katerih pa vseeno ohranjam kritičen odnos. Sam zagotovo nisem izkušen raziskovalec, še manj pa strokovnjak ali kaj podobnega, kar pa še ne pomeni, da nisem na pravi poti. Zaenkrat se vidim predvsem kot raziskovalca, ki z odprto glavo absorbira določena znanja, nujno potrebna za razvoj, zato sem hvaležen vsem, ki so z mano potrpežljivi, kar se tiče obrobnih, manj pomembnih pomanjkljivosti mojega dela.

Moji cilji
Verjetno že vsi dobro poznate cilj spletne strani Veneti.info - prav ti so postavljeni od mene in predstavljajo bistvo mojega prostovoljnega udejstvovanja. Ampak verjetno ste opazili, da ne ostajam na skromnih začetkih, pač pa projekt napreduje vsebinsko in tehnično. Ob tem bi pričakoval še več sodelovanja različno mislečih glav in  - zakaj pa ne - tudi naših strokovnjakov. To je mnogim v spotiko: "zakaj pa se Petrič sploh meni s temi, ki so tako grdo zavrnili Bora, Šavlija in Tomažiča", pravijo. Zakaj? Zato, ker je zgodovina del vseh, tiče se nas vsakega posamezno. Ali pa je morda bistvo raziskovanja le opredeljevanje? Morda je to najboljša pot tistih, ki jih skrbi lastna kariera!? Na koncu pa, absurdno kot je, tisti ljubiteljski raziskovalci, ki ne želijo sodelovati, pljuvajo po projektu, češ, da gre za zaroto!

Zamegljena neopredeljenost?
Tako izgleda, kot, da gremo korak nazaj, če se ne opredelimo do "povsem jasnih stvari" samo zaradi neke zacementirane znanstvene metodologije - pa je to res tako?
Kaj vidimo, če se zabijamo v steno, kjer so vsa vrata zaprta? Morda le nekaj malega skozi ključavnico. Kaj pa vidimo, če stopimo nekaj korakov nazaj? Kaj ko bi družno odvrgli breme preteklih nesoglasij in se raje združili v raziskovalnem kot v polemičnem delu ...

Sklep1
Mnogo poti obstaja, a le nekatere so takšne, ki nas pravočasno in varno privedejo do cilja. Utrdimo te zaraščene stezice!